Kadar govorimo o družini, se pogovor pogosto vrti okoli mame – povsem razumljivo, saj so mnogi vsakdanji ritmi z otrokom tradicionalno povezani z njo. A v zadnjih letih postaja vedno bolj očitno nekaj, kar mnogi starši intuitivno vedo že dolgo časa: prisotnost očeta ima izjemen, dolgoročen vpliv na otrokovo čustveno stabilnost, samozavest in občutek varnosti.
Očetova vloga ni občasna pomoč. Ni „rezerva“. Ni nekdo, ki pride, ko je vse ostalo že postorjeno. Oče mora biti vključen povsod – ne samo pri igri, ampak tudi pri nepredvidljivostih, rutini in tistih tišjih trenutkih, kjer se gradi odnos.
Mnogi očetje povedo, da šele ob prvih tednih starševstva razumejo, kako močno se otrok naveže nanje. Vsakodnevno nošenje, uspavanje, previjanje – drobna opravila, ki jih nekateri vidijo kot rutino, so v resnici trenutki povezovanja.
Vključenost se pokaže že pri malenkostih. Kako oče dvigne otroka. Kako posluša, ko joka. Kako se odzove v stresnih situacijah. Otroci hitro prepoznajo, kdo jih zna pomiriti in kdo jim daje občutek, da svet ni strašen. Če je oče prisoten od začetka, se njegova vloga ne oblikuje šele kasneje – organsko postane del otrokovega notranjega občutka varnosti.
Otroci ob očetu razvijajo drugačen način razumevanja sveta
Raziskave že dolgo poudarjajo, da prisotni očetje vplivajo na otrokov razvoj na načine, ki so nekoliko drugačni od materinih. Ne boljši ali slabši – drugačni.
Ob očetu se pogosto razvije več samostojnosti, otroci prej raziskujejo, se drznejše lotevajo stvari, manj se ustrašijo napak. Očetje pogosto spodbujajo igro, ki preizkuša meje, saj otroke učijo, da je padec del učenja.
Pri sinovih se to kaže kot močnejša identifikacija s pozitivno moško vlogo, pri hčerah pa kot večja samozavest, sposobnost postavljanja mej in jasnejše razumevanje, kako naj bi zdrav odnos izgledal.
Razbremenitev mame ni „pomagati“, temveč deliti odgovornost
Veliko očetov reče: „Pomagam pri otroku.“ A v resnici ni govora o pomoči, temveč o soudeležbi. Ko oče prevzame enakovreden del vsakdanjih nalog, se mama počuti varneje, manj preobremenjeno in bolj stabilno.
To ni samo dobro za partnerstvo – dobro je tudi za otroka. Otrok, ki vidi razporeditev dela, v kateri oba starša nosita odgovornost, dobiva pomembno lekcijo o odnosih, spoštovanju in medsebojnem zaupanju.
To je tudi eden ključnih razlogov, zakaj se družine, v katerih je oče vključen, pogosto soočajo z manj izčrpanosti, manj napetosti in več topline.
Vloga očeta v vsakdanjih trenutkih je tista, ki pušča sled
Ravno ti vsakdanji trenutki – prezgodnje jutranje vstajanje, nočna pomirjanja, skupni obroki, prvi sprehodi, reševanje domačih nalog – ustvarjajo odnos, ki ostane. Otrok takoj začuti, ko je oče „tam samo na pol“ ali ko je tam resnično.
Ko oče vzame otroka s seboj na opravke, ko skupaj popravljata nekaj v garaži, ko se pogovarjata o neprijetnem dnevu v šoli, ko se zvečer uležeta na kavč in poslušata glasbo – to so trenutki, ki otroke naučijo, da imajo v življenju oporo, ki je trdna in neomajna.
Otroci, ki odraščajo ob prisotnem očetu, kasneje lažje razumejo lastna čustva, zaupajo vase in se bolje znajdejo v odnosih.
To ni stvar popolnosti. Ni treba, da oče zmore vse. Pomembno je samo, da je tam – dosledno, vsak dan, pri lepih in napornih delih starševstva.
Prisotnost, ki ni samo fizična, temveč čustvena in dejanska, ostane z otrokom tudi takrat, ko odraste.
Foto: Pixabay
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
