Zakaj se otroci ob mami pogosto obnašajo “grše”? ~ Portal24

Veliko mam to pozna. V vrtcu ali šoli slišijo: “Bil je čudovit.” Pri babici je priden. Z očkom bolj umirjen. Doma – z mamo – pa izbruhi, jok, upor, kričanje. In vprašanje, ki pride skoraj samodejno: kaj delam narobe? Kratek odgovor je: zelo verjetno nič. Dolgi odgovor pa je bolj zanimiv – in za marsikatero mamo tudi olajšujoč.

Otroci se najmočneje razkrijejo tam, kjer se počutijo najbolj varne. Mama je pogosto njihova primarna varna baza. To pomeni, da ob njej ne rabijo držati maske, se nadzorovati ali “biti pridni”. Vse, kar so čez dan zadrževali – utrujenost, jezo, razočaranje, napetost – se doma preprosto izlije. Ne zato, ker bi mamo manj spoštovali, ampak ker ji najbolj zaupajo.

Čez dan se otroci zelo trudijo. V vrtcu sledijo pravilom, v šoli se zadržujejo, poslušajo, čakajo na vrsto. To zahteva ogromno samokontrole. Ko pridejo domov, je njihova notranja baterija prazna. In mama je pogosto tista, ob kateri si lahko dovolijo, da se “razpadejo”. To ni prijetno – je pa zelo človeško.

Izjava dneva, 22. 2. 2026 (video)

Pomembno je tudi, da so mame pogosto čustveno bolj dostopne. Otroci zelo dobro zaznavajo, kdo bo njihovo stisko sprejel. Pri mami vedo, da bodo slišani – tudi če bodo kdaj okregani. Pri drugih se včasih bolj zadržijo, ker ne vedo, kako bo odziv videti.

Tu je še ena stvar, ki jo starši težko slišijo, a je resnična: otrokovo “grše” vedenje je pogosto znak, da mu je težko, ne da je nesramen. Jok, kričanje, kljubovanje so oblike komunikacije, ko otrok še nima boljših besed. Mama je pogosto tista, ki to dobi v obraz – ker je tam, ker je blizu, ker je stalnica.

Izjava dneva, 22. 2. 2026 (video)

Seveda to ne pomeni, da mora mama vse prenesti brez meja. Razumevanje ne pomeni dovoljevanja. Pomeni pa, da vedenja ne jemljemo osebno. Otrok ne kriči zato, ker bi hotel mamo prizadeti. Kriči, ker ne zmore drugače.

Veliko mam ob tem čuti krivdo ali dvom vase. A resnica je pogosto ravno obratna: otrok, ki si ob mami dovoli biti “težak”, kaže, da ima z njo dovolj varen odnos. To je sicer naporno, a dolgoročno zelo pomembno.

Če se otrok ob mami obnaša grše, to ni znak, da je mama slab starš. Pogosto je znak, da je najbolj varen pristan. In čeprav si v tistem trenutku morda želiš le tišine, je prav ta odnos tisti, iz katerega otrok kasneje črpa samozavest, čustveno stabilnost in občutek, da je sprejet – tudi takrat, ko ni popoln.