Včasih se zgodi povsem spontano: nekdo začne razlagati svoje težave, vi pa že po nekaj minutah občutite, kot da vam je nekdo na ramena naložil dodatnih deset kilogramov. Kot da bi se v glavi počasi prižigal alarm. A to ni le vtis – možgani se na pritoževanje drugih odzivajo bolj intenzivno, kot si večina predstavlja. In čeprav želimo biti podporni, razumevajoči in odprti, ima poslušanje nenehnih negativnih pripovedi lahko precej oprijemljive posledice.
Človeški možgani so naravnani tako, da zaznavajo nevarnost. Negativne informacije zato obdelujejo hitreje in močneje kot pozitivne. Ko nekdo pred nami začne izlivati nezadovoljstvo, skrbi ali jezo, naši možgani to ne prepoznajo kot tujo zgodbo, ampak kot potencialno stanje, na katerega se morajo pripraviti.
Med poslušanjem se aktivira del možganov, ki je povezan s stresnim odzivom. Začne se izločati kortizol, hormon, ki nas opozarja, da nekaj ni v ravnovesju. Včasih zadostuje že nekaj minut, da začutimo mentalno utrujenost – kot da bi morali reševati problem, ki sploh ni naš.
Eden najbolj zanimivih psiholoških pojavov, ki spremlja pritoževanje, je t. i. čustvena okužba. To pomeni, da nezavedno posnemamo energijo, ton in čustveno držo sogovornika. Če nekdo pred nami ves čas poudarja težave, krivice in nezadovoljstvo, se naš notranji kompas začne prilagajati njegovemu razpoloženju.
Možgani neprestano iščejo ravnotežje med nami in okoljem. Ko je okolje negativno, se v nas sproži subtilno zrcaljenje. Zato se po dolgem pogovoru z osebo, ki se nenehno pritožuje, pogosto počutimo izčrpani, tudi če smo začeli popolnoma nevtralni ali celo dobro razpoloženi.
Kadar pritoževanje postane preobremenitev
Obstaja razlika med iskrenim, ranljivim pogovorom in navado pritoževanja. Pri pravem pogovoru čutimo povezavo, notranje razumevanje in jasno namero iskanja rešitve. Pri pritoževanju pa gre največkrat za kroženje vedno istih misli, brez želje po spremembi. To možgane utrudi hitreje kot skoraj karkoli drugega.
Če smo pogosto izpostavljeni takšnemu vzorcu, se lahko zgodi, da razvijemo tiho odpornost – začnemo se umikati, krajše odgovarjati, izgubljati potrpljenje ali celo kriviti sebe, ker se ne odzivamo več tako sočutno kot prej. A resnica je, da ne gre za pomanjkanje empatije, temveč za preobremenjen živčni sistem.
Najbolj zdrava rešitev je postavljanje meje, ki ni trda, temveč jasna. Lahko preusmerimo pogovor, nežno vprašamo, ali sogovornik potrebuje nasvet ali le prostor za izraz, ali pa omejimo čas, ki ga namenimo takšnim temam. Nič ni narobe, če rečemo: „Zelo mi je žal, da greš skozi to… ampak danes res nisem v najboljšem stanju za pogovore o težkih temah.“ To ni zavrnitev – to je skrb zase.
Možgani delujejo najbolje, ko imajo prostor za ravnovesje, rahlo svetlobo in občutek varnosti. Če smo vedno znova izpostavljeni negativnemu toku, se ta prostor oži. Zato ni egoistično, če ga poskušamo obvarovati – je nujno.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
