Resnica in zdrava pamet sta v Sloveniji postali precej sumljivi dobrini. Še huje, postali sta politično označeni. Če ju izrekaš oz. uporabljaš brez predhodnega distanciranja, si označen za desničarja. Si fašist. Pripadnik temne sile, ki ogroža »vrednote« in »demokracijo«. Seveda tisto, ki jo definira tranzicijska levica.
Mehanizem je star kot komunizem, samo preoblečen v mavrico in inkluzivnost. Svet je v zadnjih letih postal razdeljen na dva neenakovredna dela: na tiste, ki so na strani napredka, razsvetljenstva, sočutja in znanosti, in na tiste druge …, ki se temu upirajo. Ker so eni sami po sebi dobri, so drugi naravno zlo. Ne zmotni. Ne drugačni. Zlo. Zato se z njimi ne debatira. Z njimi se vojskuje. Zato se jih ne prepričuje z argumenti, temveč utiša, izloči, izbriše iz javnega prostora.
Za boljše razumevanje naj to ponazorim s primerom. Leta 2023 (točneje 5. oktobra) je v oddaji Odmevi na TV Slovenija gostovala dr. Metka Mencin Čeplak s centra za socialno psihologijo FDV. Razlog za povabilo v oddajo je bilo uničevanje zastavic v parku sredi Ljubljane, ki so bile postavljene kot simbol nasprotovanja pravici do splava. V Ljubljani je namreč potekal Pohod za življenje, ki slavi družino in opozarja na krivice do nerojenih otrok ter poskuse legalizacije samomora.
Omenjena gostja je zagovarjala pravico do nasilnega utišanja nasprotnikov (tj. uničevanja zastavic) tako, da je postavila pod vprašaj kar pravico do izražanja. Poenostavljeno, javno se je vprašala, zakaj je pravica do izražanja pred pravico do abortusa. Ni rekla, da nihče ne sme posegati v pravice drugih. Ni rekla, da je temelj demokracije spoštovanje drugačnosti in da je javni prostor last vseh. Ne, poiskušala je legitimirati idejo, da je potrebno utušati drugače misleče po sistemu cilj posvečuje sredstva. Naj ob tem še spomnim, da je bila aktivistka, ki je to počela (Sara Štiglic), zaradi tega dejanja kasneje izključena iz mladinskega posvetovalnega odbora pri Predsednici RS Nataši Pirc Musar.
Enako se dogaja z vsakim, ki opozori, da je npr. množična migracija “inženirjev in doktorjev” brez integracije resen družbeni problem. Ali da ideja kolektivne rasne krivde belcev v Sloveniji, kjer nikoli nismo imeli kolonij, nima nobene zveze z antirasizmom, ampak je ravno nasprotno: nova oblika rasizma. Če to poveš, si rasist. Pika. Debate ni. Samo izobčenje.
To ni nič drugega kot kulturni totalitarizem, le mehkejši, bolj vljuden, a nič manj totalen. Vsaka alternativa mora biti prepovedana. Vsak odklon mora biti sankcioniran. Če namreč ti novodobni totalitarci, večinoma pod pretvezo nekakšnih “nevladnikov” dopustijo, da kdo reče »da je zeleni prehod navaden nateg”, da “biologija glede spola vendarle nekaj pomeni« ali pa, da »množične migracije le niso samo blagoslov«, se jim poruši celoten katedralni narativ o neizogibnem napredku.
Največja ironija pa je seveda časovna. Živimo v dobi, ko smo menda dokončno odvrgli verske dogme in vstopili v zmagoslavje razuma. Pa smo se tako znašli v ektremni obliki … nerazuma. V dobi, kjer se razum kaznuje, ker ogroža vero. Ne v Jezusa, Alaha ali Budo, temveč v to, da je resnica podrejena morali. Vero v to, da je dvom nasilje. Vero v to, da je dejstvo lahko »škodljivo«.
V Sloveniji to lahko vidimo še posebej jasno, saj imamo skoraj stoletno tradicijo monopola nad resnico. Partizanska resnica. Socialistična resnica. Tranzicijska resnica. Vse so različice istega narativa: kdor ni z nami, je proti nam. In proti nam seveda pomeni proti dobremu, proti človeštvu.
Dokler ne razumemo, da resnica ni leva, ni desna, ni progresivna in ni reakcionarna, temveč je samo resnica, smo obsojeni na to zanko. Na utišanje. Na strah pred besedo. Na erozijo svobode, ki se začne ravno tam, kjer nekdo reče: »Te besede ne smeš več izreči.«
In ko enkrat ne smeš več izreči resnice, nisi več svoboden. Očitno postajata razum in zdrava pamet najnevarnejše orožje. Zato vsaj še na prihajajočih volitvah volite z razumom. To zaenkrat še lahko.
