Vlada je potrdila predlog zakona o lastniških zadrugah delavcev, ki ga je na družbenem omrežju X s ponosom napovedala stranka Levica. S tem želijo spodbuditi prenos lastništva podjetij na zaposlene, zlasti v primeru, ko ustanovitelji podjetij odhajajo v pokoj in dediči zanje nimajo interesa. A čeprav ideja na prvi pogled deluje napredno in socialno naravnana, zgodovina – zlasti zgodovina bivše Jugoslavije – ponuja pomembno lekcijo o tveganjih in posledicah tovrstnih sistemov.
„Prihaja zakon za spodbujanje vključevanja zaposlenih v lastništvo,“ je zapisala stranka Levica in dodala: “Tri četrtine vseh zaposlenih v Sloveniji dela v malih in srednje velikih podjetjih. Številna med temi podjetji so bila ustanovljena v prvem desetletju po osamosvojitvi in njihovi ustanovitelji sedaj odhajajo v pokoj. V naslednjih desetih letih se bo tako upokojilo 40 odstotkov vseh lastnikov, to je okoli 1.800 podjetij različnih dejavnosti in velikosti.“
V zakonu predlagajo, da podjetje prevzamejo zaposleni – tisti, ki naj bi najbolje poznali njegovo delovanje.
„Odgovor so zaposleni – tisti, ki najbolje poznajo podjetje in katerim je njegovo delovanje najbolj v interesu.“
Stranka Levica na X
Zveni razumno. Toda v praksi so tovrstni modeli v preteklosti – zlasti v času samoupravnega socializma – pogosto vodili v gospodarski zlom. Jugoslavija, ki je bila edinstven primer t. i. delavskega samoupravljanja, je v 80. letih kljub začetnim uspehom zdrsnila v stagnacijo, dolgove in inflacijsko spiralo. Delavske zadruge brez tržnih spodbud, brez kapitalske odgovornosti in brez jasnega lastništva so v številnih primerih postale birokratski kolosi brez inovativnosti, jasne odgovornosti in dolgoročne vzdržnosti.
Vrnitev k jugoslovanski “učni uri”
Samoupravljanje v Jugoslaviji je denimo temeljilo na ideji, da delavci sami upravljajo podjetja, odločajo o plačah, vlaganjih in strategiji. V resnici pa je pogosto prišlo do populističnih odločitev, političnih pritiskov in odsotnosti vsakršnega nadzora nad učinkovitostjo poslovanja. Poročila iz tistega časa kažejo, da je velik del podjetij začel poslovati neracionalno, mnogi pa so se reševali z dolgovi, ki jih je krila država. Rezultat? Hiperinflacija, bankroti, množična brezposelnost.
Podobnosti z današnjim predlogom niso zanemarljive. Tudi tokrat predvidevajo, da podjetje odkupi t. i. zadruga delavcev, ki bo nakup „odplačevala postopoma z razpoložljivimi sredstvi družbe“.
„Delavci postanejo solastniki, pri čemer mora biti v zadrugo vključenih najmanj 75 odstotkov vseh zaposlenih. Solastništvo je vezano na zaposlitev, deleža ni mogoče obdržati ob odhodu iz podjetja.“
Stranka Levica na X
Vprašanje, kdo bo skrbel za razvoj, inovacije, vlaganja, konkurenčnost in dolgoročno vizijo, medtem ostaja odprto.
Nevarnosti kolektivnega lastništva brez tržne odgovornosti
V teoriji je delavsko lastništvo oblika ekonomske demokracije. V praksi pa se pogosto spremeni v sistem, kjer je vsak lastnik in nihče ni odgovoren. Ko vsi odločajo, odgovornost postane razpršena. In ko so v ospredju le kratkoročne koristi zaposlenih – kot so višje plače, bonitete ali manj dela – trpi dolgoročna strategija podjetja.
„Podjetja, ki so organizirana kot zadruge, so po vseh mogočih merilih uspešnejša, stabilnejša, ponujajo višje plače in kvalitetnejše delovno okolje,“ trdi Levica.
Takšne trditve temeljijo večinoma na omejenih primerih uspešnih zadrug v tujini, pogosto v povsem drugačnih pravnih in gospodarskih okvirih. Slovenski primeri so redki, primerljive analize pa praktično ne obstajajo. Kar ostaja, je velika sistemska sprememba brez preverjene podlage in brez ocene potencialnih negativnih učinkov.
Naivnost ali načrt?
Levica zakon predstavlja kot „zakon s pogledom naprej“.
„Delavsko zadružništvo je pot za prihodnost.“
Stranka Lrvica na X
Mnogi bi sicer rekli, da gre za vračanje k modelom, ki so nekoč že propadli. Namesto da bi spodbudili generacijski prenos z vključevanjem mladih podjetnikov, vlagateljev ali tržnih mehanizmov, zakon spodbuja kolektivno odkupovanje podjetij, financirano z dobičkom, ki bi moral služiti razvoju.
Če delavci niso pripravljeni sami vložiti lastnih sredstev, ampak podjetje kupujejo s tistim, kar podjetje samo ustvari, potem obstaja tveganje, da bodo ta sredstva porabljena za odplačevanje odkupa – in ne za rast, digitalizacijo, konkurenčnost.
Zakon o delavskih zadrugah v svoji retoriki obljublja stabilnost, pravičnost in napredek. A zgodovina kaže, da modeli delavskega lastništva pogosto vodijo v stagnacijo, ko ni vgrajenih tržnih in kapitalskih mehanizmov. Jugoslovanski eksperiment z delavskim samoupravljanjem naj nam bo resno opozorilo: podjetje ni lahko voditi – še posebej ne v kolektivni lasti, kjer se hitro izgubi občutek odgovornosti, usmerjenosti in dolgoročnega razmišljanja.
Če ponavljamo napake preteklosti v imenu ideologije, se utegnemo ponovno znajti v spirali neučinkovitosti, dolgov in propada, ki ga bo plačala nova generacija zaposlenih.
Opomba: Zgodovinska analiza temelji na poročilih IMF, arhivih Jugoslovanske narodne banke in javno dostopnih podatkih o podjetjih v samoupravljanju med leti 1970–1990.
Foto: Pixabay/marcinjozwiak/fotografija je simbolna
