V istem tednu so slovenski politični prostor zadeli kar trije udarci, ki bi v katerikoli resni državi sprožili politični potres. Pri nas? Komaj skomig z rameni. Oddaja Tarča je izstrelila težke obtožbe proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću. V Novem mestu je bil izpuščen osumljenec za Šutarjev umor, za povrh pa je še v Velenju Miroslav Pačnik bronastemu kipu Tita odrezal glavo.
Vsaka zgodba zase je alarm. Skupaj pa slikajo portret države, ki je izgubila refleks odgovornosti. Gre za simptom globoke krize razuma v slovenski politiki, kjer se resnica sproti raztopi v megli interesov.
Začnimo pri Tarči. Ni toliko pomembno, ali so navedbe o Jankoviću resnične ali ne. Dvomim sicer, da so v celoti iz trte zvite. A pomembneje je, da so bile izrečene javno in da se ni zgodilo prav veliko.
To je klasična tranzicijska logika, kjer se moč ohranja z molkom. Janković namreč ni samo župan. Je simbol levega omrežja, mnogi ga tudi javno imenujejo za najmočnejšo levo politično figuro v Sloveniji. Če torej pade on, če se tranzicijski levici simbolno odreže glava, se zamaje politična struktura, ki obvladuje Slovenijo že dobrih 80 let.
Precej podobno kot z odrezano Titovo glavo v Velenju. Simbol, ki še vedno razdvaja Slovence, se preprosto popravi in dejanje čim prej pozabi. Brez odmevnejše razprave, zakaj ta relikt nekdanje diktature sploh še stoji v javnem prostoru. Družba, ki se ne sooča s svojo zgodovino in njenimi demoni, ostaja ujeta v sencah tranzicije.
Potem pa je tukaj še tragedija vseh tragedij in sicer Novo mesto in uboj Aleša Šutarja. Izpustitev osumljenca za umor ni le pravna formalnost. Je vprašanje zaupanja v sistem. Občutek varnosti je namreč izgubljen v tistem trenutku, ko pravo postane hladna procedura brez vsake moralne teže.
Deluje, da vsi ti dogodki skupaj niso naključje, temveč del širšega vzorca, kjer institucije služijo interesom in ne pravici.
Morda pa Tarča le ni bila tako spontana. Kaj pa če je šlo za režiran napad na Zorana Jankovića?
Morda pa tudi izpust osumljenca ni bila samo suhoparna proceduralna odločitev. Konec koncev smo že skoraj dva meseca poslušali, da se za zapahi nahaja napačna oseba.
Je bila torej izpustitev povračilni udarec na zrežiran napad na Jankovića? Če takšna špekulacija drži, potem ne gledamo naključij, temveč obračun znotraj tranzicijske levice.
In tako počasi pridemo do predsednika vlade, Roberta Goloba. Te zgodbe mu škodijo neposredno. Njegova vlada tone v škandalih in njena podpora je v prostem padu. Ali torej v ozadju napada na Jankovića stoji Golobov krog? Če da, potem gre za klasično prerazporejanje moči pred volitvami.
Znotraj omrežja celotne tranzicijske levice se vpliv namreč ne prenaša prek volitev, temveč prek signalov, medijev in institucij. Se spomnite, kolikokrat smo že brali namige okoli Kučanovih izjav o tem ali onem politiku? Elon Musk bi ob tem dejal, da naj se o tem vsaj resno razmisli (angl. “Let that sink in.”).
To niso trditve. To je razmislek in odpiranje vprašanj, ki si jih lahko zastavimo s pomočjo zdrave pameti. Država, kjer se politični boji bijejo prek pravosodja, raznih simbolnih komentarjev, namigov in TV-oddaj, preprosto ni stabilna. Je utrujena, cinična, nevarno blizu točke, kjer nihče več ne verjame v resnico.
Ne gre za Jankovića, Goloba ali Tita. Gre za sistem, kjer se stvari zgodijo, potem pa izginejo brez epiloga. Brez odgovornosti. Brez občutka, da je kdo sploh še za kaj odgovoren.
Slovenija ni izgubljena, ampak je na razpotju. Če želimo razumeti to sceno, moramo videti onkraj naslovov in sprejeti dejstvo, da tranzicija še ni končana. Omrežja iz 90. let še vedno vladajo. Levica se ne reformira, desnica pa še vedno deluje šibka za večji preboj.
Rešitev? Javni pritiski, razprave in odločni pozivi na odgovornost. Če se ne zbudimo in postanemo vsi skupaj aktivni državljani, bomo ostali v tej megli še zelo dolgo.
