Zaton imperija, od starega Rima do Roberta Goloba
Med prebiranjem novic o aktivistih, ki so se pod vlado Roberta Goloba naselili (bolje znano kot “uhljebili”) po ministrstvih – Simon Maljevac, ustanovitelj Inštituta 8. marec, Tomaž Modic, aktivni(!) aktivistični novinar kar v Državnem zboru, Domen Savič na kulturi, Blaž Zgaga na FURS, Martina Vuk nekje vmes … – imam občutek, kot da pregledujem zadnje poglavje neke dolge, danes že dodobra iztrošene epopeje. Ne strokovnjaki, ampak zvesti psi čuvaji, nagrajeni s kostmi iz davkoplačevalskega proračuna.
Opozicijski viri navajajo, da je vlada od leta 2022 zaposlila okoli 1.360 novih ljudi, medtem ko uradni podatki trdijo, da je vlada ob prevzemu oblasti našla “le” 243 zaposlitev “na zaupanje”, od katerih jih je 79 prešlo v redna delovna razmerja. A zgovornejše je povečanje ministrstev na 20. To pomeni več resorjev, več kabinetov, več parkirišč za lojalne. V teh dneh, ko se mandat izteka, je že jasno, da Golobova vladavina ni bila čas reform, ampak čas sončenja na dvoru in fevdalizma v bleščeči samovšečni preobleki.
Stari Rim je to zgodbo odigral že zdavnaj pred nami. Sistem patronus–cliens (zaščitnik-podložnik), na začetku sicer živ dokaz družbenega tkiva, se je sčasoma prelevil v zadušljivo mrežo medsebojnih “dolgov” in uslug. Korupcija se je tako močno razbohotila, da je Julij Cezar leta 59. pr. n. št. celo uvedel ti. “Lex Julia de repetundis”. Zakon, ki je prvič natančno definiral korupcijo (repetundae) uradnikov ter uvedel stroge kazni za izsiljevanje denarja ali daril v provincah. Sam po sebi je bil sicer res namenjen zaščiti provinc pred pohlepom rimskih magistratov, a je hkrati pokazal, kako globoko je klientelizem že do takrat razžrl republiko.
Ob tem še inflacija, visoki davki, gospodarski upad … Rimski imperij ni razpadel samo zaradi barbarov, kot pogosto slišimo. Prej zaradi svojih lastnih, notranjih malih in večjih izdaj. Ko oblast začne nagrajevati pripadnost namesto sposobnosti, ko izbira lastno varnost namesto odgovornosti pred svojimi volivci, ko stolčki štejejo več kot kompetence, takrat država gnije in razpada pri živem telesu. Rim je do konca svojega obstoja iskal in uvajal reforme, a jih sčasoma preprosto ni več zmogel spraviti v življenje. Ko danes gledamo Slovenijo, je težko prezreti, da se tudi pri nas Golobov mandat končuje z enakim priokusom.
Golobova vlada je leta 2022 začela z obljubami, svoj mandat pa končuje z razblinjenimi iluzijami. Afere v DARS-u, GEN-I, kanal C0 (bolje znan kot “drekovod”), razdrobljeno in degradirano zdravstvo, davčna reforma, ki najprej uniči dobre stvari predhodnikov, nato pa iste rešitve uvaja nazaj, počasna popoplavna obnova, za povrh pa še razbohotenje ti. romske problematike čez vse razumne meje, celo z uboji in nasiljem brez posledic. Ocene iz tujine opozarjajo na stagnacijo, domače mnenje pa na izgubljeno verodostojnost. Če je bilo v prvih mesecih te vlade še nekaj upanja, letošnje leto in zaključno obdobje Golobove vladavine s Šutarjevim zakonom in referendumom o evtanaziji razblinja še zadnje sledi optimizma. Kot da se od nas poslavlja temna zgodba, nekakšna nočna mora, ki si je Slovenija mogoče res ni zaslužila, očitno pa še kako rabila.
Podobno je z Ljubljano pod Zoranom Jankovićem. Šestnajst let vladavine je od začetnega razcveta ustvarilo mesto, ki ni več prestolnica vseh, ampak osebni fevd političnega patrona. Afere okoli Lekarne in ZD Ljubljana, odpisi dolgov za nasedle investicije, nedokončana škrbina Stožice kot spomenik tej vladavini, parkirnine po javnih površinah tudi ponoči, čez dan pa parkiranje kar v kolonah, poplavljeni podvozi ob malo večjih plohah, v nebo vpijoča korupcija okoli mestnega gostinskega dogajanja, o kateri seveda šepetajo le lastniki lokalov po centru mesta, predvsem pa umazanija vsepovsod. Poglejte si samo podhod na Ajdovščini. Če upate seveda skozenj. Naj k temu dodam še odhode zdravnikov, govorice o zlorabah po mestni upravi, eni in isti novoletni okraski po Ljubljani že 16 let … vse to je postalo vsakdan, ki ga Janković brani kot rimski patron svoje kliente. Če bi kdo želel simbolno povzeti stanje duha v državi ob koncu leta 2025, bi ga našel prav tu. Gre za sistem, ki traja zato, ker se sam od sebe ne zna končati.
In potem je tu še Milan Kučan. Simbol propadlega vzhodnoevropskega komunističnega eksperimenta na tleh bivše Juge, osrednja figura slovenske tranzicije, ki nikoli zares ni zaprl svojega skrajno levičarskega poglavja. Njegov vpliv ni zamrl leta 1991, ko se je Slovenija končno le izvila iz primeža Jugovine in ko se je celo javno izjasnil, da osamosvojitev ni njegova intimna opcija. Ne, vpliv je prelil v mrežo, ki spremlja in vpliva na razvoj Slovenije tudi danes. Gre za ohranjanje starih struktur moči in vpliva pod krinko novih simbolov. Kot Rim po Konstantinu, ko je prišlo do sprememb na površju, v svojih globinah pa je več ali manj ostalo vse po starem.
Slovenija danes stoji tam, kjer je Rim nekoč že stal. Klientelizem nagrajuje zveste in kaznuje sposobne. Blagor slepim, ki ne vidijo in ne razumejo svoje celotne plačilne liste, temveč se sveto zaklinjajo na svojo neto plačo kot da je to celoten osebni dohodek. Kaj šele, da bi povezali svoje materialno stanje z odločitvami politike. Birokracija se napihuje, učinkovitost pada. Vlada Roberta Goloba potaplja Slovenijo in ruši demokracijo pred našimi očmi. Gibanje Svoboda se v svojem zatonu, od največje in najmočnejše zgodbe po zadnjih volitvah, vedno bolj zaveda nepomembnosti svojih plitkih in nespretnih posameznikov v Državnem zboru. Za povrh pa se še javnost vedno močneje zaveda, da je bilo skozi mandat vlade bistveno več Golobovih obljub kot uresničenih dejanj.
Toda tudi konci imajo svojo vlogo. Če jih seveda znamo prepoznati. Tako kot stari Rim ni propadel v enem dnevu, tudi naše stanje ne bo rešeno z enim dnem na voliščih. Res se Golobov mandat nepreklicno končuje, a za njim ostaja pasivnost volilnega telesa. Čas za čiščenje prihaja vedno najprej v mislih, potem v dejanjih. Ostane le vprašanje, ki si ga ob koncu mandata lahko postavi vsak volilec sam: Ali se bomo zbudili ali pa bomo dovolili, da uničujoča zmes sovraštva, puhlic in napuha še enkrat zmaga?
