Znanstveniki z Univerze v Southamptonu so odkrili, da se celine ne lomijo le na površju, temveč se lahko počasi odluščijo tudi od spodaj – proces, ki spodbuja vulkansko aktivnost sredi oceanov. Njihova študija, objavljena v reviji Nature Geoscience, razkriva, da se delci kontinentalne skorje postopoma odnašajo in potopijo v oceanski plašč, kjer sprožajo izbruhe magme še milijone let po razpadu celin.
Raziskava pojasnjuje dolgoletno geološko uganko: zakaj imajo številni oceanski otoki, ki ležijo daleč od meja tektonskih plošč, kemično sestavo, podobno celinski. „Že desetletja vemo, da so deli plašča pod oceani videti, kot da vsebujejo ostanke starodavnih celin,“ je povedal profesor Thomas Gernon, vodja raziskave in profesor znanosti o Zemlji na Univerzi v Southamptonu. „Doslej pa nismo mogli pojasniti, kako se je ta material tja sploh znašel.“
Številni vulkanski otoki – med njimi Božični otok v Indijskem oceanu – vsebujejo visoke ravni elementov, ki so značilni za kontinente. Do zdaj so znanstveniki domnevali, da ti elementi izvirajo iz reciklirane oceanske skorje ali iz plaščnih oblakov, vročih tokov kamnin, ki se dvigajo iz globin Zemlje. A nove raziskave kažejo drugače.
„Te razlage ne zadoščajo,“ je pojasnil Gernon. „Nekatera območja ne kažejo nobenih znakov recikliranja skorje, druga pa so prehladna, da bi jih poganjali plaščni oblaki.“ Rezultati kažejo, da lahko celine izgubljajo material z dna svojih korenin, ki ga potem tektonske sile počasi odnašajo v smeri oceana.
Celine se luščijo z dna kot plast testa
Ekipa je razvila računalniške simulacije, ki prikazujejo, kako se celine pod vplivom tektonskih sil raztezajo in od spodaj odluščijo. Ko se celine razpadejo, globoke sile sprožijo t. i. plaščni val, ki se širi vzdolž njihovega dna in moti njihovo strukturo na globinah do 200 kilometrov.
„To gibanje je neverjetno počasno – le milijoninko hitrosti polža,“ so pojasnili raziskovalci. Odstranjeni delci kontinentalnega materiala se nato premikajo tudi več kot 1.000 kilometrov daleč v oceanski plašč, kjer lahko desetine milijonov let napajajo vulkanske izbruhe.
Soavtorica študije, profesorica Sascha Brune iz centra GFZ Helmholtz v Potsdamu, je poudarila, da „plašč še dolgo čuti posledice razpada celin“. Po njenih besedah se sistem „ne ustavi, ko se oblikuje nov ocean – material se še naprej giblje, premešča in prenaša sledi celin daleč stran od izvora“.
Dokazi iz Indijskega oceana potrjujejo teorijo
Ekipa je svojo teorijo preverila z analizo geokemičnih podatkov z območij v Indijskem oceanu, kjer se je pred več kot 100 milijoni let razcepil superkontinent Gondvana. Na tem območju so odkrili starodavne kemične podpise, ki kažejo, da so se po razpadu Gondvane proti površju dvignile magme, obogatene s celinskim materialom.
V naslednjih milijonih let je ta kemični signal postopno izginil, ko se je pretok materiala izpod celine zmanjšal. „To se je zgodilo brez prisotnosti plaščnega oblaka,“ je pojasnil Gernon. „Ne izključujemo, da obstajajo plaščne perjanice, vendar zdaj razumemo, da lahko obstaja še en mehanizem, ki oblikuje sestavo plašča in spodbuja vulkansko aktivnost.“
Po besedah raziskovalcev plaščni valovi ne le premikajo dele celin, ampak lahko vplivajo tudi na globoke spremembe v notranjosti Zemlje. Predhodne študije ekipe so pokazale, da lahko ti počasni premiki povzročijo nastanek diamantov in celo preoblikujejo pokrajine tisoče kilometrov stran od robov tektonskih plošč.
„Naše ugotovitve kažejo, da so celine in oceani veliko bolj povezani, kot smo mislili,“ je zaključil Gernon. „Podzemni procesi, ki jih sprožijo sile tektonike, imajo dolgoročen vpliv na razvoj Zemlje, vulkansko aktivnost in kemično sestavo našega planeta.“
Foto: Pixabay/fotografija je simbolna
