Vsaka mama zna začutiti, kdaj z njenim otrokom nekaj ni v redu. Žal se depresija pri otrocih pogosto skriva za navideznimi vsakdanjimi spremembami. Otrok, ki je bil še včeraj nasmejan in razigran, lahko nenadoma postane tih, odmaknjen in brez energije. Ni vedno enostavno ločiti, ali gre le za fazo odraščanja ali za resnejši problem, a prav pozornost do drobnih znakov je tisto, kar naredi razliko.
Otroci, ki doživljajo depresijo, pogosto kažejo spremembe v razpoloženju – postanejo razdražljivi, jokavi ali se hitro zapirajo vase. Namesto igrivosti pride občutek, da nič več ni zabavno. Prav tako lahko izgubijo zanimanje za prijatelje ali dejavnosti, ki so jih prej veselile. Ko otrok noče več na igrišče, v glasbeno šolo ali na obisk k prijatelju, je to lahko tihi klic na pomoč.
Pogosti so tudi telesni znaki. Utrujenost, pomanjkanje energije, glavoboli ali bolečine v trebuhu brez jasnega razloga se pogosto pojavijo, kadar otrokovo telo doživlja notranjo stisko. Spremeni se lahko tudi njegov apetit – nekateri začnejo jesti veliko več, drugi skoraj nič. Tudi spanje je pogosto prizadeto: otrok težko zaspi ali pa spi več kot običajno.
Še en zaskrbljujoč znak je, kadar otrok začne govoriti, da je „brez pomena“ ali da ga „nihče ne razume“. Takšne misli lahko starše prestrašijo, a so hkrati pomemben pokazatelj, da otrok potrebuje podporo. Depresija pri otrocih ne pomeni le žalosti – pogosto se kaže kot občutek krivde, sramu ali celo jeze, ki je otrok sam ne zna razložiti.
Starši bi morali biti pozorni tudi na spremembe v šolskem uspehu. Če otrok nenadoma izgublja koncentracijo, nima motivacije za domače naloge ali se izogiba šoli, je to lahko povezano s čustvenimi težavami. Tudi umikanje v svoj svet, dolge ure v sobi, manj komunikacije z družino in beg v digitalni svet lahko nakazujejo, da se znotraj njega nekaj dogaja.
Najpomembneje pa je, da se zavedamo: otrok redko sam pove, da je depresiven. Pogosto svoje občutke kaže skozi vedenje, telesne težave ali spremembe v odnosih. Prav zato je nežna opaznost mame tista prva varovalka, ki lahko prepozna, da otrok potrebuje pomoč.
Če se pri vašem otroku pojavlja več teh znakov in trajajo dlje časa, je ključno poiskati strokovno podporo. Pogovor s pediatrom, psihologom ali šolskim svetovalcem je lahko prvi korak k razumevanju in reševanju težave. Otrok mora vedeti, da ni sam in da so njegova čustva resnična in pomembna.
Vsaka mama si želi, da bi bil njen otrok srečen in varen. Prepoznati depresijo pri otroku ni znak, da smo kot starši odpovedali, ampak da ga znamo poslušati in videti tudi takrat, ko sam ne zna povedati, kaj ga boli. Ljubeča prisotnost, objem in pripravljenost, da mu stojimo ob strani, so prvi koraki k temu, da najde pot iz stiske.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
