Ministrstvo za kulturo je objavilo javni poziv za sofinanciranje plač novinarskih delovnih mest, v okviru katerega bo v letih 2026 in 2027 razdeljenih skupaj 4 milijone evrov proračunskih sredstev. Namen ukrepa je, kot navaja ministrstvo, krepitev kadrovskih zmogljivosti nacionalnih in regionalnih medijev ter podpora kakovostnemu in verodostojnemu obveščanju javnosti.
Poziv omogoča sofinanciranje bruto plač novinarjev in drugih medijskih poklicev v višini do 3.000 evrov mesečno na zaposlenega, sredstva pa so namenjena izdajateljem splošnoinformativnih tiskanih in digitalnih medijev, vpisanih v razvid medijev. Ministrstvo poudarja, da gre za ukrep v javnem interesu, ki naj bi prispeval k stabilnosti medijskega prostora in zagotavljanju dostopa do informacij.
Objava poziva pa je hkrati odprla širše vprašanje, ki se pojavlja tudi v strokovnih in javnih razpravah: kakšne so dolgoročne posledice sistematičnega sofinanciranja novinarskih delovnih mest z javnim denarjem – in kdo v resnici nosi strošek takšnih odločitev.
Mediji kot poseben primer javnega financiranja
Mediji se v javnih razpravah pogosto uvrščajo ob bok drugim dejavnostim, ki jih država podpira zaradi javnega interesa. Vendar pa obstaja bistvena razlika: novinarstvo ni nevtralna storitev. Vsaka redakcija deluje znotraj določenega uredniškega koncepta, vrednotnega okvira in izbire tem, ki vplivajo na to, kako so dogodki predstavljeni javnosti.
Državno sofinanciranje zato po mnenju dela kritikov ne pomeni le podpore delovnim mestom, temveč posredno tudi podporo vsebinskemu okviru, v katerem ta delovna mesta delujejo. Tudi kadar ni neposrednih političnih pritiskov, ostaja dejstvo, da se del medijskega prostora financira iz istega proračuna, o katerem ti mediji poročajo.
V tržnem okolju medijev bralci in gledalci z izbiro odločajo, katere vsebine bodo preživele. Naročnine, prodaja, obiskanost in oglaševanje delujejo kot filter, ki kaže, katerim vsebinam javnost pripisuje vrednost.
Z javnim sofinanciranjem se ta mehanizem po ocenah kritikov delno obide. Medij lahko del svojega poslovanja ohranja ne glede na dejanski interes občinstva, saj del prihodkov ne prihaja s trga, temveč iz davkov. Posledica tega je, da davkoplačevalci sofinancirajo vsebine, ki jih sami ne bi izbrali ali podprli z lastnim denarjem.
To ni vprašanje okusa, temveč vprašanje načela: javna sredstva se uporabljajo za produkcijo vsebin, ki so po naravi selektivne in vrednotno zaznamovane.
Vprašanje davčne pravičnosti
Posebej občutljivo postane vprašanje, ko gre za vsebine, ki obravnavajo politične, davčne, kulturne in družbene teme. V takšnih primerih država po mnenju kritikov ne financira zgolj obveščanja, temveč tudi okvir, v katerem se razprava odvija.
Za del davkoplačevalcev to pomeni, da s svojim denarjem prispevajo k produkciji vsebin, ki so v nasprotju z njihovimi prepričanji ali interesi. Čeprav država takšne ukrepe utemeljuje z javnim interesom, javni interes ne pomeni nujno javnega soglasja.
Zagovorniki sofinanciranja opozarjajo na krčenje prihodkov medijev, digitalno preobrazbo in potrebo po zaščiti novinarskega poklica. Kritiki pa izpostavljajo tveganje dolgoročne odvisnosti od proračunskih sredstev ter postopno erozijo razlike med neodvisnim poročanjem in sistemsko podporo države.
Vprašanje zato ni, ali novinarstvo potrebuje podporo, temveč kako, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi varovalkami. Transparentnost, časovna omejenost ukrepov, jasna merila in dejanski pluralizem niso dodatki, temveč pogoji, ki jih del strokovne javnosti navaja kot nujne, če naj javno financiranje ne postane trajna zamenjava za zaupanje bralcev.
Javni poziv Ministrstva za kulturo ni osamljen primer, temveč del širšega trenda, v katerem država prevzema vse večjo vlogo pri vzdrževanju medijskega prostora. Prav zato razprava o takšnih ukrepih ne more biti zgolj tehnična ali birokratska.
Gre za temeljno vprašanje razmerja med državo, mediji in državljani: ali javni denar krepi pluralnost in zaupanje – ali pa postopno nadomešča presojo javnosti z administrativnimi odločitvami.
