V tokratni duhovni misli duhovnik Benedikt Lavrih razmišlja o tem, ali smo kristjani res drugačni v vsakdanjem življenju ali zgolj v besedah. Ob Jezusovih opozorilih o jezi, poželenju, obljubah in osebni odgovornosti se ustavlja ob iskrenem pogledu vase ter pri vprašanju, kaj pomeni živeti pravičnost, ki izhaja iz ljubezni. Njegov razmislek vabi k notranji budnosti, zrelosti v odnosih in osebni odločitvi za dobro, ki edina vodi v resnično svobodo in mir.
Včasih mislimo in se celo trkamo na prsa, kako smo, oh in sploh dobri, plemeniti. Ponosni in morda domišljavo naduti. Ni vedno tako. Kaj pa, ko nas nekateri opozarjajo: “Saj niste nič boljši, poglej, kakšni ste? Od kristjanov bi pričakoval več.” Ko se pa ustavimo in dobro pogledamo vase, se zavedamo, kaj vse je v nas dogaja skritega, prikritega, zahrbtnega, hinavskega, in pride na plan. Jezus svojim učencem pravi da naj bo njihova pravičnost večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev.
Te in podobne pripombe zabolijo, a naj nas prebudijo. Naš cilj je, da dosežemo nebeško kraljestvo, da smo dobri ljudje. Delajmo samo na tem, da je ljubezen živa v nas in okrog nas. Kristjani naj bi sprejemali vse ljudi ne glede na to, kaj so in kaj počnejo. To je Jezusova drža. Jezusov zakon je ljubezen. Ni pa vedno enostavno.
Jezus izpostavi naše čustvo jeze. Pozna hitro človeško naravo in vidi, kako nas odnese. Jezus pravi, da je že to dovolj, da pridemo pred sodišče, ko se jezimo na svojega brata. Jezusova občutljivost je opozorilo nam, kaj vse lahko nastane iz jeze. Ko se jeza stopnjuje in preide v maščevanje, sovraštvo, prepir je težko ustaviti ta čustveni ogenj.
Jeza je močno čustvo in se vsak izmed nas srečuje z njim na svojevrsten način. Čustva je potrebno sprejeti in jih resno sprejemati. Najslabše je, če bežimo pred njimi in jih poskušamo zakopati v sebi. V nekem trenutku pridejo na dan in močno udarijo. Zelo dobro bi bilo, da se umirimo in jezo delimo z bližnjimi, še posebej s tistimi na katere smo jezni. Dober pogovor nam pomaga, da čustvo jeze dobi pravo pot in ko ga izrazimo na lep način, se tudi ozdravljamo napetosti in teže samega čustva. Učimo se zdravega odnosa do jeze.
Poželenje
Jezus nas spomni tudi na poželenja. Velikokrat jih imamo in v mislih tudi grešimo. Poželenje je del človeške narave. Je lahko zelo dobra pot, da preide v kaj pozitivnega, saj daje energijo in moč ustvarjalnosti. Jezus je neverjetno strog, saj pravi če samo gledamo žensko, že prešuštvujemo. Vse kar se dogaja okrog nas vpliva na naše misli in dejanja. Seveda, ali dopustimo, da nas že pogled na lepo, simpatično žensko pelje do strasti, nagonskega pristopa in nemoč da se brzdamo. Lepa ženska v nas prebudi dobra čustva in to je znak, da znamo občudovati lepoto.
Ljudje se v odnosu do bližnjih zelo različno obnašamo. Ali se dovolj poznamo? Imamo izkušnje iz preteklosti, ki nas učijo in spremljajo. Že spet smo pri tem, kaj sami sebi dopuščamo ob vseh izzivih življenja. Kaj pride v nas in kako se v nas oblikuje. Človek ima v sebi skušnjave in zapeljivosti. Niso greh, če jih znamo vzeti kot dar za naše lepe odnose in kvalitetno življenje. Ko prizadenemo sebe in bližnje, takrat lahko opazujemo, kaj se je dogajalo od poželenja do grešnega dejanja. Vse je božje v nas, in vse nam je dano, da v življenju živimo in Jezus nam želi pomagati, da je vse nam in bližnjim v korist in duhovno rast.
Priseganje je drža v naših odnosih ki potrdi in utrjuje naše skupne cilje. Prisežemo bližnjemu in tako obljubimo, da bomo nekaj storili bližnjemu. Kolikokrat obljubimo, a ne naredimo. Večkrat slišimo, ko ljudje rečejo, da se lahko na nekoga zanesejo. “Ta pa je mož beseda.” Izkušnje v odnosih naredijo svoje in nas učijo. Priseganje in obljube nas predstavljajo kakšen tip človeka smo in koliko nam lahko zaupajo in seveda tudi mi bližnjim.
Ali smo boljši od ljudi okrog nas? V Sirahovi knjigi prebiramo, kako je osebna odločitev pomembna. Pred nas je položen tako ogenj, in voda. Kaj bomo izbrali? Postavljeni smo pred življenje in smrt. Kako se odločimo? Velika je modrost Gospodova. To naj bo tudi naš izvir moči in duha, da se bomo odločali za vse dobro.
Apostol Pavel piše Korinčanom , “da Duh namreč preizkuje vse, celo Božje bližine”. Ta drža naj nam potrdi, kako je pomembno, da Boga prosimo, da se znamo srečati, soočiti z vsem, kar življenje prinaša. Vse, kar življenje daje je za nas in našo srečo. Če nam pomaga ljubiti življenje in bližnje, Boga in svet, smo na poti sreče. V tem je Jezusova zapoved ljubezni.
Benedikt Beno Lavrih, duhovnik
