Ko pomislimo na ADHD, si pogosto predstavljamo nemirnega otroka, ki ne more mirno sedeti v šolskem razredu, nenehno moti sošolce in pozablja na domače naloge. A resničnost je precej širša – in pogosto precej bolj tiha. Pri ženskah se motnja pozornosti z motnjo hiperaktivnosti (ADHD) pogosto kaže drugače kot pri moških, zaradi česar jo okolica (in tudi one same) pogosto spregleda.
Medtem ko so pri fantih in moških simptomi ADHD pogosto očitni – impulzivnost, nemir, težave s pozornostjo – se pri ženskah ta motnja kaže bolj subtilno. Mnoge ženske s to motnjo ne bodo skačale po prostoru ali motile sogovornikov, ampak bodo svojo hiperaktivnost preusmerile navznoter. To pomeni neprestano miselno aktivnost, občutek, da „možgani nikoli ne utihnejo“, in nenehno pretirano analiziranje vsake situacije.
Mnoge opisujejo, da imajo občutek, kot da v glavi teče deset pogovorov hkrati. A ker ne kažejo klasične „nemirne“ slike, jih okolica pogosto vidi kot preobremenjene, anksiozne ali sanjave – redko pa kdo pomisli, da bi bil vzrok ADHD.
Ženske z ADHD pogosto razvijejo močan perfekcionizem. Ker se vse življenje trudijo slediti družbenim pričakovanjem – biti organizirane, pozorne, odgovorne – vložijo ogromno energije v to, da se „drugačnost“ ne bi opazila. Rezultat pa je pogosto izčrpanost, kronični stres in občutek, da nikoli niso dovolj dobre.
Zanimivo je, da se ADHD pri številnih ženskah razkrije šele kasneje v življenju – pogosto po rojstvu otrok ali ob večjih življenjskih spremembah, ko se njihova skrbno zgrajena rutina poruši. Takrat se pokažejo težave pri organizaciji časa, upravljanju nalog in vzdrževanju fokusa, kar lahko vodi tudi do občutkov krivde in samokritičnosti.
Napačne diagnoze so pogoste
Ker se ADHD pri ženskah pogosto prepleta z anksioznostjo, depresijo ali celo motnjami hranjenja, številne dobijo napačno diagnozo. Zdravniki in terapevti lahko spregledajo osnovni vzrok – nevrološko pogojeno motnjo pozornosti, ki vpliva na način razmišljanja, delovanja in doživljanja sveta.
Veliko žensk zato preživi desetletja v prepričanju, da so preprosto „raztresene“, „neorganizirane“ ali „lenobne“. Šele ob pogovoru z drugimi ženskami, ki imajo ADHD, spoznajo, da njihovi simptomi niso znak osebne šibkosti, temveč nevrodivergence, ki zahteva drugačen pristop k življenju.
Kaj lahko pomaga?
Zgodnje prepoznavanje simptomov ADHD pri ženskah je ključnega pomena. Pomaga lahko terapija, coaching za organizacijo časa, v nekaterih primerih tudi zdravljenje z zdravili. Pomembno pa je tudi samorazumevanje – spoznanje, da možgani delujejo drugače in da je to v redu.
Številne ženske z ADHD odkrijejo, da jim pomaga ustvarjalno izražanje, vizualne opomnike, razdelitev nalog na manjše korake in jasne rutine. Pomembno je tudi okolje, ki ne obsoja, ampak razume, da se „neurejenost“ ali „pozabljivost“ ne kažeta zaradi pomanjkanja truda, temveč zaradi posebnosti delovanja možganov.
ADHD pri ženskah torej ni nič manj resničen – le manj očiten. Ko se naučimo prepoznati tihe znake in razumeti raznolikost izkušenj, postane jasno, da gre za nevidno motnjo, ki si zasluži več pozornosti, razumevanja in odprtega pogovora.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo UI.
