Črne luknje so med najbolj skrivnostnimi in fascinantnimi pojavi v vesolju. Te izjemno goste tvorbe, ki pogoltnejo vse, celo svetlobo, so ključne za razumevanje razvoja galaksij, a znanstveniki še vedno razkrivajo njihovo rojstvo, rast in vpliv. Z napredkom tehnologije, kot so Nasini teleskopi in računalniške simulacije, se odpirajo nova spoznanja o teh kozmičnih behemotih, ki krojijo usodo galaksij.
Črne luknje nastanejo, ko masivne zvezde ob koncu svojega življenjskega cikla kolapsirajo pod lastno težo in ustvarijo singularnost – točko neskončne gostote. Manjše, zvezdne črne luknje imajo maso nekaj deset Sonc, medtem ko supermasivne, ki domujejo v središčih galaksij, dosegajo mase milijard Sonc.
Znanstveniki so maja 2025 odkrili nove dokaze o vmesnih črnih luknjah, ki bi lahko razložile, kako se manjše črne luknje razvijejo v supermasivne.
Raziskava, objavljena v reviji The Astrophysical Journal Letters, kaže, da so nekatere črne luknje v zgodnjem vesolju nastale iz kolapsa masivnih, prvotnih zvezd, kar je omogočilo njihov hiter razvoj v prvih milijardah let po velikem poku.
Poleg tega so astronomi z uporabo Nasinega teleskopa Hubble odkrili več črnih lukenj v zgodnjih galaksijah, kot so sprva predvidevali. Te črne luknje, ki so obstajale že manj kot milijardo let po velikem poku, so presenetljivo masivne, kar postavlja vprašanje, kako so lahko tako hitro zrasle. Ena od teorij pravi, da so se oblikovale neposredno iz gostih oblakov plina, brez vmesne faze zvezd, kar bi lahko pojasnilo njihovo hitro rast.
Moč in vpliv na galaksije
Supermasivne črne luknje v središčih galaksij, kot je naša Rimska cesta, kjer domuje Sagittarius A*, imajo ključno vlogo pri oblikovanju galaktične strukture. Njihova izjemna gravitacija privlači plin in prah, ki tvorita akrecijski disk, iz katerega sevajo močni žarki rentgenske svetlobe.
Junija 2025 je Nasin observatorij Chandra posnel osupljivo sliko kvazarja J1610+1811, oddaljenega iz časa “kozmatičnega poldneva”, ki oddaja energijske curke, dolge več kot 300.000 svetlobnih let. Ti curki, ki jih poganja črna luknja, vplivajo na razporeditev snovi v galaksijah in celo na nastanek novih zvezd.
Znanstveniki so ugotovili, da črne luknje ne le privlačijo snov, temveč z izbruhi energije tudi uravnavajo rast galaksij. Ko se snov približa črni luknji, se segreje na milijone stopinj in oddaja sevanje, ki lahko zavira nastajanje zvezd v okolici. Tako črne luknje delujejo kot kozmični regulatorji, ki preprečujejo prekomerno kopičenje snovi v središčih galaksij.
Ena od bolj drznih teorij, objavljena junija 2025 v reviji Physical Review D, predlaga, da je naše vesolje morda nastalo znotraj črne luknje v večjem “nadrejenem” vesolju.
Model, imenovan črnodiročna kozmologija, temelji na opazovanjih teleskopa Jamesa Webba, ki je pokazal, da se galaksije v zgodnjem vesolju vrtijo v enotni smeri, kar bi lahko bilo povezano z rotacijo matične črne luknje. Čeprav je teorija še vedno špekulativna, odpira nova vprašanja o naravi našega vesolja.
Poleg tega so raziskovalci odkrili, da nekatere črne luknje presežejo teoretično mejo požiranja snovi, imenovano Eddingtonova meja. Primer je črna luknja LID-568, ki je samo 1,5 milijarde let po velikem poku požirala snov 40-krat hitreje od pričakovanega. To odkritje, podprto z opazovanji teleskopov Jamesa Webba in Chandra, nakazuje, da so močni izlivi energije morda ključni za stabilizacijo teh ekstremnih procesov.
Foto: Pixabay/ AdisResic/fotografija je simbolna
