Če vprašamo umetno inteligenco (AI), katera slovenska politična stranka naj bi bila najbolj skorumpirana, pokaže na SDS. In če dodamo še, katere stranke imajo med svojimi volivci tiste z najnižjo izobrazbo, odgovor spet pokaže proti desnim strankam. Naključje? Mogoče je, ni pa prav verjetno.
( Opomba: Chat GPT odgovori z lestvico: 1. SDS, 2. Pozitivna SLovenija, 3. DeSUS, 4. SD … )
Algoritem namreč ne misli. Le prepozna, kaj si o vas mislijo forumi, mediji, portali, Facebook, X …
V digitalnem prostoru se za pojasnjevanje političnih, družbenih in pravnih pojavov vedno bolj zanašamo na umetno inteligenco. Vprašanje, zakaj umetna inteligenca izpostavlja neko stranko kot najbolj koruptivno stranko v Sloveniji, pa odpira pomembno razpravo o izvorih informacij, medijskih vzorcih in vplivu javne percepcije.
Čeprav umetna inteligenca ne razmišlja politično in nima mnenja, njeno zaznavanje temelji na analizi velikih količin javno dostopnih podatkov. Od medijskih prispevkov, javnih objav, forumov, do podatkov iz različnih raziskav in enciklopedičnih virov. Sistem torej ne sklepa, ali je neka stranka dejansko koruptivna, ampak zgolj povzema tisto, kar se najpogosteje pojavlja v digitalnem in medijskem okolju.
Sistem ne sklepa, ali je neka stranka dejansko koruptivna, ampak zgolj povzema tisto, kar se najpogosteje pojavlja v digitalnem in medijskem okolju.
V konkretnih primerih to pomeni, da je bila konkretna stranka najpogosteje omenjena v povezavi z aferami, sumi korupcije, preiskavami in sodnimi postopki. Čeprav so številni postopki na koncu padli na sodišču ali bili opuščeni, medijski arhivi pogosto ohranijo le začetno obtožbo, medtem ko je epilog komaj zaznaven ali povsem prezrt. To ustvarja izkrivljeno digitalno sled, ki umetni inteligenci – brez lastnega konteksta ali politične presoje – sporoča, da je npr. SDS izpostavljena v največ aferah.
Pri tem ne gre zanemariti vpliva medijske krajine v Sloveniji, kjer večina osrednjih medijev, po nekaterih ocenah tudi do 80 odstotkov, kaže izrazito kritičen odnos do stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janše. Takšen prevladujoč ton vpliva na oblikovanje javnega diskurza. Še posebej, ker se o drugih strankah, zlasti levih in levosredinskih, v primeru afer pogosto poroča bolj previdno ali krajše.
Medtem ko umetna inteligenca ne more ločiti med upravičeno kritiko, politično gonjo ali konstrukti brez pravne podlage, sledi pogostosti in jakosti objav. Če se o določeni stranki večkrat poroča negativno, in to v dolgotrajnih ciklih, se oblikuje vtis, ki postane del “statistične resnice” sistema, čeprav ne nujno tudi dejanske resnice.
Če se o določeni stranki večkrat poroča negativno, in to v dolgotrajnih ciklih, se oblikuje vtis, ki postane del “statistične resnice” sistema, čeprav ne nujno tudi dejanske resnice.
Res je pomembno razumeti, da odgovori umetne inteligence o tem, katera stranka je „najbolj ali “najmanj” koruptivna, ne temeljijo na številu, teži in obsegu sodb na sodišč, temveč na količini in tonu prisotnosti v medijih in drugih javnih virih. Čeprav je lahko vtis navidez prepričljiv, mora vsak uporabnik takega sistema vedeti, da gre v prvi vrsti za odsev informacijskega okolja, ne za analitično presojo resničnosti.
Od medijske percepcije k stereotipom o volivcih
Če je vpliv medijskega poročanja na zaznavanje korupcije pri političnih strankah še mogoče razumeti kot posledico prevlade določenega uredniškega pogleda, pa v zadnjih letih vedno več pozornosti vzbujajo tudi splošne sodbe o volivcih samih. Tudi tu ne gre za izjeme, saj se podobno kot pri vprašanju “najbolj skorumpirane stranke” tudi na družbenih omrežjih pogosto pojavljajo posplošitve in vrednostne sodbe, ki so vse prej kot nevtralne.
Med bolj razširjenimi je trditev, da naj bi bili desni volivci manj izobraženi v primerjavi z volivci levih strank. Takšno prepričanje se pojavlja tako v sarkastičnih objavah uporabnikov družbenih omrežij kot tudi v nekaterih javnih komentarjih političnih analitikov ali kolumnistov. A tudi tukaj velja opozoriti, da so takšne trditve pogosto površne, poenostavljene in redko temeljijo na celovitih podatkih.
Kako umetna inteligenca sploh zaznava te vzorce? In predvsem – od kod izvira ta stereotip?
Stereotip o najmanj izobraženih volivcih: politična oznaka brez celovite podlage
Trditev, da so volivci desnice manj izobraženi, se na prvi pogled morda zdi kot statistična ugotovitev, vendar ob natančnejšem pregledu razpoložljivih podatkov hitro postane jasno, da gre prej za politično obarvan stereotip kot za dejansko ugotovljeno dejstvo.
Res je, da so se v nekaterih anketah, ki jih izvajajo agencije, kot so Valicon, Mediana ali CEPS, pojavili podatki, da ima desni del volilnega telesa nekoliko višji delež srednje izobraženih volivcev (poklicna ali srednja šola), medtem ko so visoko izobraženi (fakulteta in več) nekoliko pogosteje podpirali stranke levo-liberalnega pola. A že sam okvir teh raziskav – kjer je pogosto število anketirancev omejeno, razdeljeno po regijah, starosti in socialnem statusu – ne omogoča zaključkov, ki bi jih bilo mogoče pošteno posplošiti na celotno volilno telo.
Poleg tega je pomembno razumeti, da višja formalna izobrazba ni enaka višji politični presoji ali večji razgledanosti. Številni volivci desnice prihajajo iz podjetniških, obrtniških ali gospodarskih okolij, ki so sicer manj zastopana v akademskih okoljih. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da gre za slabšo razgledanost ali nižjo zmožnost razumevanja političnega dogajanja. Nasprotno, pogosto gre za volivce, ki so ekonomsko samostojni, delovno aktivni in izrazito politično angažirani.
Višja formalna izobrazba ni enaka višji politični presoji ali večji razgledanosti.
Stereotip o „neizobraženih“ volivcih desnice pogosto služi kot orodje diskreditacije. Ne specifične stranke (npr. SDS) kot take, temveč njenih podpornikov. Zdi se, da ima ta diskurz korenine v političnem elitizmu, podobno kot v tujini, kjer se zaničevanje volivcev določene opcije uporablja kot način, kako ustvariti vtis moralne ali intelektualne večvrednosti. V ZDA se podobna retorika uporablja proti podpornikom republikancev, v Italiji proti desnici, v Franciji proti suverenističnim strankam.
Umetna inteligenca ne presoja sama od sebe kdo je bolj ali manj izobražen, temveč povzema statistične in diskurzivne vzorce, ki se pojavljajo v besedilih.
Pomembno je poudariti, da umetna inteligenca – tako kot pri zaznavanju korupcije – ne presoja sama kdo je bolj ali manj izobražen, temveč povzema statistične in diskurzivne vzorce, ki se pojavljajo v besedilih. Če se v medijih in na spletnih platformah stalno ponavljajo trditve, da so volivci določene stranke manj izobraženi, bo sistem te povezave zaznal kot relevantne – ne glede na to, ali so objektivno resnične.
Zato moramo do tovrstnih trditev umetne inteligence pristopiti previdno in kritično. Izobrazba ni merilo vrednosti posameznika kot volivca, še manj pa kazalnik legitimnosti političnega prepričanja. Politična raznolikost v demokratični družbi pomeni prav to, da imajo vsi državljani pravico izraziti svoje preference, ne glede na poklic, izobrazbo ali versko prepričanje.
Desnih vsebin in medijev je manj. Zakaj to vpliva na odgovore umetne inteligence?
Čeprav umetna inteligenca nima političnih prepričanj, pa oblikuje odgovore na osnovi vsebin, ki so ji na voljo. Tu pa se skriva ključen dejavnik: v digitalnem okolju je desnih virov in desno usmerjenih vsebin bistveno manj kot levih.
Večina slovenskih osrednjih medijev (npr. RTV Slovenija, Radio Slovenija, Radio 1, Aktual, Svet24, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina) ima že dolga leta izrazito kritičen odnos do desnega političnega pola. Medtem desni mediji, kot so npr. Nova24TV, Demokracija, Domovina.je ali Časnik.si itd. predstavljajo manjšinski del medijskega prostora, tako po vplivu kot po dometu. Njihove vsebine pogosto ne dosegajo širše publike (nimajo dosega), redkeje pa se navajajo tudi v analitičnih člankih ali enciklopedičnih virih. To pomeni, da so statistično slabše zastopani tudi v podatkovnih bazah, ki jih uporablja umetna inteligenca.
Umetna inteligenca ne presoja, kdo ima prav, temveč sledi ponavljajočim se vzorcem. Če je neko mnenje – na primer, da je X ali Y sinonim za korupcijo – prisotno v več sto člankih, komentarjih in analizah, potem bo umetna inteligenca ta vzorec zaznala kot pomemben. Nasprotno pa bodo stališča, ki so izražena redkeje, krajšano ali zgolj na enem delu političnega spektra, bodisi zanemarjena bodisi podana kot manj verjetna ali sekundarna. Tudi če so ta resnična, druga pa niso.
Tudi na ravni družbenih omrežij so številni uporabniki opozorili, da se komentarji in prispevki z desnimi vsebinami pogosteje odstranjujejo ali označujejo kot problematični, bodisi zaradi poročanja iz virov, ki jih platforme razvrstijo kot „neodvisno preverjene“, bodisi zaradi algoritmov, ki zadržujejo tiste objave, ki se ne skladajo s prevladujočim diskurzom.
Umetna inteligenca, čeprav sama po sebi ni politično obarvana, posredno reproducira neravnovesje informacijskega prostora, ki že obstaja.
Vse to pomeni, da umetna inteligenca, čeprav sama po sebi ni politično obarvana, posredno reproducira neravnovesje informacijskega prostora, ki že obstaja. Če torej določenih vsebin ni dovolj ali se pojavljajo le v marginalizirani obliki, jih umetna inteligenca ne more zaznati kot enakovredne. In če uporabnik načrtno ne zahteva uravnoteženega prikaza, lahko prejme odgovore, ki odražajo predvsem prevladujoči ton digitalnega prostora, ne pa nujno vsebinske resnice.
Orodje brez vesti? Odgovor ni v umetni inteligenci, ampak v ljudeh.
Umetna inteligenca ni politična, ni ne sovražna, ne naklonjena. Je le orodje. Močno, vplivno in vse bolj prisotno. Niti korupcija niti izobrazba nista pojma, ki bi jih umetna inteligenca presojala na lastno pest, ampak zgolj povzema tisto, kar ji ponudimo: medije, javni diskurz, podatke, komentatorske vzorce. In če so ti neuravnoteženi, bodo takšni tudi njeni odgovori.
Ključno sporočilo ostaja: umetna inteligenca sama po sebi ni nevarna. Ne laže, ne podtika, ne obsoja … razen če ji človek to omogoči. Tehnologija brez vrednot v rokah brez zavedanja, pa zlahka postane orožje. To vidimo že danes pri manipuliranih videih, ponarejenih fotografijah, zlonamerni rabi podatkov in informacijskih napadih. Kar bi lahko bilo izjemno orodje za napredek, se lahko v napačnih rokah hitro spremeni v sredstvo za diskreditacijo, ustrahovanje ali lažno predstavljanje resničnosti.
Umetna inteligenca sama po sebi ni nevarna. Ne laže, ne podtika, ne obsoja – razen če ji človek to omogoči.
Umetno inteligenco je zato treba ne le uporabljati, ampak razumeti. Jo postaviti v službo človeka in ne obratno. Zlasti v demokratičnem prostoru, kjer si ne moremo več privoščiti, da bi resnico prepustili algoritmom. Še najmanj tistim, ki jih hranijo zgodbe samo z ene plati.
Foto: SDS
