Avstrija se zdi Slovencem dovolj domača, da pred obiskom navad običajno ne preverjamo. Prav zaradi te podobnosti pa lahko formalnejši pozdrav razumemo kot hladnost, opozorilo glede dogovorjene ure kot pretirano togost, natakarjevo vprašanje ob plačilu pa kot nepomembno podrobnost. Avstrijci niso nujno neprijazni – pogosto le precej natančno ločujejo med zasebnim in javnim vedenjem.
Med Dunajem, Tirolsko, Koroško, Štajersko in drugimi deli države obstajajo precejšnje razlike. Na Dunaju je komunikacija lahko bolj mestna in neposredna, na podeželju pa so pozdravi in lokalne navade pogosto še pomembnejši.
Turistu ni treba poznati vseh regionalnih posebnosti. Zadošča nekaj preprostih pravil: pozdravite ob vstopu, na dogovor pridite pravočasno, pri neznancih začnite z vikanjem in pri plačevanju jasno povejte, koliko želite poravnati.
Zadržanost ne pomeni nujno neprijaznosti
Slovenci lahko avstrijsko storilnost in formalnost hitro razumemo kot hladno vedenje. Prodajalec, receptor ali natakar morda ne bo začel dolgega sproščenega pogovora, vendar bo storitev opravil natančno in vljudno.
V manjših trgovinah, pekarnah, gostilnah in planinskih kočah je običajno, da ob vstopu pozdravite. V večjem supermarketu seveda ni treba nagovoriti celotnega prostora, pri blagajni ali neposrednem stiku z zaposlenim pa je pozdrav pričakovan.
“Guten Tag” je varen pozdrav v vseh delih države. “Grüß Gott” je zelo razširjen tradicionalni pozdrav, zlasti zunaj najbolj mednarodnih mestnih okolij. Zjutraj lahko uporabite “Guten Morgen”, ob odhodu pa “Auf Wiedersehen” ali manj formalni “Tschüss”.
Če vas nekdo ne začne takoj tikati, to ni znak, da vas želi držati na razdalji. Vikanje z “Sie” je običajen začetek pogovora z neznancem, starejšo osebo ali zaposlenim. Na “du” je najbolje preiti, ko ga predlaga domačin oziroma ko to jasno dopušča sproščeno okolje.
Akademski in poklicni nazivi imajo nekoliko večjo težo
V Avstriji so nazivi tradicionalno bolj prisotni v javnem in poslovnem življenju kot v številnih drugih evropskih državah. Na vratih, vizitkah in uradnih dokumentih lahko opazite akademske ter poklicne nazive, ki jih ljudje v formalnejšem okolju uporabljajo tudi pri nagovoru.
Turist pri vsakdanjem obisku zaradi izpuščenega naziva praviloma ne bo nikogar globoko užalil. V uradu, hotelu ali na poslovnem sestanku pa je varno uporabiti “Herr” oziroma “Frau” in priimek. Če vam oseba ponudi uporabo imena, lahko komunikacijo nato sprostite.
Slovenska navada, da zelo hitro preidemo na ime ali tikanje, v Avstriji ni vedno najboljši prvi korak. Formalnost je pogosto znak profesionalnosti in spoštovanja, ne osebne vzvišenosti.
Pet minut zamude ni vedno “skoraj pravočasno”
Točnost ima v Avstriji precejšen pomen. Pri rezervaciji mize, vodenem ogledu, poslovnem sestanku ali zasebnem povabilu je najbolje priti ob dogovorjeni uri oziroma nekaj minut prej.
Petnajst minut zamude brez sporočila lahko domačin razume kot pomanjkanje spoštovanja do njegovega časa. Če ugotovite, da boste zamudili, pokličite ali pošljite sporočilo, še preden poteče dogovorjena ura.
Enaka natančnost velja pri voznih redih, terminih v muzejih in drugih rezervacijah. Pri vstopnici z določeno uro ni varno domnevati, da boste lahko brez težav prišli pol ure pozneje.
Po drugi strani prezgoden prihod v zasebni dom ni nujno zaželen. Gostitelja lahko zmotite med pripravami, zato je najboljša resnična točnost, ne prihod dvajset minut pred dogovorom.
Kartice so razširjene, gotovina pa še vedno pride prav
Avstrija ni več država, v kateri bi morali vse plačevati z bankovci in kovanci. Kartice so široko sprejete v hotelih, trgovinah, restavracijah in javnem prevozu. Kljub temu nekateri manjši lokali, stojnice, planinske koče in podeželski ponudniki še vedno sprejemajo le gotovino oziroma določijo najnižji znesek za kartično plačilo.
Uradna avstrijska turistična stran obiskovalcem dunajske tržnice Naschmarkt denimo svetuje, naj imajo pri sebi gotovino, saj kartic ne sprejemajo vse stojnice.
Pred naročilom v manjšem lokalu zato preverite oznake ali vprašajte: “Kann ich mit Karte zahlen?” Bankomat je lažje poiskati pred obrokom kot takrat, ko je račun že na mizi.
Pri plačilu v restavraciji napitnine običajno ne pustite tako, da po odhodu nekaj kovancev položite na mizo. Natakarju ob izročitvi denarja oziroma kartičnem plačilu poveste skupni znesek, ki ga želite plačati.
Če račun znaša 46 evrov, lahko preprosto rečete “50, bitte”. Po podatkih uradne dunajske turistične strani Wien.info je običajna napitnina od 5 do 10 odstotkov, odvisno od zadovoljstva s storitvijo. Če je že vključena v račun, je ni treba dodati še enkrat.
Besede “Danke” ne izrecite prehitro, ko natakarju izročite večji bankovec. V določenem položaju jo lahko razume kot znak, da drobiža ne pričakujete. Najprej povejte želeni skupni znesek, nato se zahvalite.
Pravila miru niso zgolj priporočilo
V stanovanjskih stavbah, apartmajih in kampih so lahko določene ure nočnega ali popoldanskega miru. Natančne omejitve niso povsod enake, zato preverite hišni red nastanitve. Glasen pogovor na balkonu, premikanje pohištva ali prihod večje družbe pozno ponoči lahko sprožijo precej hiter odziv sosedov.
Podobno velja za urejenost skupnih prostorov, ločevanje odpadkov in parkiranje. Oznaka, da je prostor namenjen stanovalcem, kolesom ali intervencijskim vozilom, ni postavljena le okvirno.
Slovencem se lahko takšna natančnost včasih zdi toga, Avstrijci pa jo pogosto razumejo kot način, da lahko skupni prostor nemoteno uporabljajo vsi. Največ nesporazumov zato ne nastane zaradi velikih kulturnih razlik, temveč zaradi domneve, da so pravila čez mejo enaka kot doma.
Avstrijska vljudnost je lahko manj sproščena, vendar je zelo predvidljiva. Pozdrav, točnost, spoštljiv nagovor in jasno plačilo bodo v večini položajev povsem dovolj, da se izognete vtisu nepoučenega obiskovalca.
