Ko opazujemo Jezusovo življenje, opazimo, da je imel poseben čut za pomoč ljudem. Ko so bili ljudje lačni, je zaznal njihovo stisko; ko je srečeval trpeče in bolne, jih je ozdravljal. Tolažil je ljudi in kjerkoli se je dalo, je skrbel zanje. Posebej je videl njihove potrebe in se zavzel zanje. Takoj je ukrepal, ko so potrebovali pomoč. Jezus je velik skrbnik.
Danes, na nedeljo po Vnebohodu, ko se Jezus vrača k Očetu, prebiramo veliko duhovniško molitev, ki ima globoko sporočilo. V marsičem nas preseneča Jezusova skrb za nas. Preden je odšel k Očetu, nam je povedal, da nas ne bo zapustil. Dal nam bo Duha Tolažnika.
V povezanosti z Očetom in Sinom smo tudi mi vključeni v sveto Trojico, v Božjo ljubezen.
Če smo v tej veliki ljubezni, ki jo predstavlja sveta Trojica, zakaj se potem bojimo? Zakaj nas je strah? Je za nas doživetje Božje ljubezni nemogoče? Bog se razdaja in že ko se pokrižamo, vstopamo v te čudovite odnose med sveto Trojico in nami.
Jezus v molitvi za svoje prijatelje moli zelo osebno. Želi, da bi mu Bog dal moč, ki jo bo delil z nami. Želi nam dati največji dar – večno življenje. Če želimo doseči večno življenje, je potrebno, da spoznamo Jezusa Kristusa.
Jezus iz ljubezni vse dela in prosi za nas.
Kaj danes delajo starši? Poskušajo narediti vse, da bi bili njihovi otroci srečni in bi dosegli življenjske cilje. Najmočnejša skrb, ki jo Jezus izraža do nas, je v tem, da v veliki duhovniški molitvi zaznamo, kako nas Jezus popolnoma izroča Bogu Očetu. Jezus vidi, da je marsikaj naredil. Pride trenutek, ko ne more sam.
Tudi v našem življenju pride trenutek, ko smo naredili vse, kar smo mogli.
Kaj pa zdaj?
Kdo nam bo pomagal?
Vse izročimo Bogu.
Molitev izročanja Bogu ima posebno moč za vsakega izmed nas. Zakaj je tako pomembna? Ker smo ljudje premajhni, preslabotni in nismo bogovi. Ne dovolimo, da bi nas Bog vodil in spremljal. Uporabljamo vsa mogoča sredstva, da bi premagali trpljenje, križe in preizkušnje.
Življenje nas vodi , da pridemo pred Boga, ki nas je ustvaril, nas ohranja in ima za nas bivališče. Jezus učence in vse ljudi izroča ter polaga v Božje naročje.
Hčerka opazuje mamo na smrtni postelji. Poklicala je duhovnika. Skupaj moliva in povem ji, da je najbolje, da vse izročiva Bogu, ki ima načrt za vsakega izmed nas. Kasneje je hčerka pripovedovala, kako ji je odleglo, saj je začutila, da je nujno vsak trenutek našega življenja izročiti v Božje roke.
Ljudje smo borci.
Uporabljamo vsa sredstva, da bi našli srečo, da bi ozdraveli, da bi nam bilo lažje in da bi premagali vse težave.
Kako dobro je živeti v miru in se prepustiti Božjemu načrtu.
To ne pomeni, da smo postali leni in nočemo skrbeti za svojo pot in prihodnost. Izročitev je dejanje, s katerim želimo še bolj sodelovati z Bogom in ga ponovno prosimo, da bi skupaj z njim ustvarjali življenjske poti.
Izročitev je zavest, da smo od Boga, da vse prihaja od Boga in da naše poti vodijo k Bogu.
Jezus nam ves čas daje spodbudo, kako pomembno je vračanje v odnos z Očetom, saj od tam prihajata moč in energija. Jezus posluša Očeta in mu sledi. To je odnos veselja in popolnega Božjega zavetja. Ko izročimo Bogu svoj križ, to breme ni več samo na nas.
Po izročitvi vse v življenju dobi novo razsežnost in novo podobo.
Dogodek ali izkušnjo postavimo pred Božjo luč. Osvetlitev, ki prihaja od Boga, je za nas izredno pomembna. To je tolažba in moč, ki nas spremljata ter oživljata. Začnimo dan z preprosto izročitvijo.
Gospod, ti si mi dal dan, vse, kar se bo danes dogajalo je tudi tvoje.
Skupaj gradiva in oblikujva. Kar bo težko, mi pomagaj sprejeti, kar ne razumem, mi daj duha sprejemanja. Hvala ti Bog, da vse prihaja od tebe in je vse tvoje.
Benedikt Lavrih, duhovnik
