V tokratni duhovni misli duhovnik Benedikt Lavrih razmišlja o Jezusovih spodbudah, s katerimi učencem – in tudi nam danes – razodeva, da smo luč sveta in sol zemlje. Ob tem se dotakne pomena medsebojnega opogumljanja, pohvale in hvaležnosti ter opozori, kako pomembno je, da v drugem najprej prepoznamo dobro. Spodbude, ki izvirajo iz evangelija, po njegovih besedah ohranjajo božjo podobo v človeku in dajejo odnosom moč, svetlobo in okus življenja.
Jezus pravi svojim učencem, da so luč sveta in sol zemlje. Če bi danes nekomu rekel, da je luč, bi nas morda čudno pogledal, saj nismo vajeni teh vrst spodbud. Jezus je zelo zanimivo pristopil k svojim učencem. Tudi nas želi tako nagovoriti. Jezus najprej pohvali in pravi, da že imamo v sebi luč, kar pomeni veliko lepega in dobrega. Pravi, da smo sol, ki daje hrani okus in če smo dobri dajemo bližnjim “okusnost”, dajemo bližnjim kaj dobrega?
Spodbujajmo se! Ali se znamo na pravi način? Ali vidimo v bližnjih dobroto in svetlobo, ali pa najprej vidimo slabosti in se samo ob njih ustavljamo? Ali se med seboj spodbujamo, da znamo bližnje pohvaliti. Se razveselimo uspehov in se zahvaljujemo za njihove uspehe in dosežke? Se zavedamo nevoščljivosti, ki se skrito in skrivnostno prikrade v nas?
Otroke radi pohvalimo in prejemajo veliko spodbud. Vedno potrebujemo spodbude. Vsako življenjsko obdobje nas vabi, da se med seboj podpiramo in spremljamo v vsem dobrem in lepem. Spodbuda, pohvala, hvaležnost za bližnje daje neverjetno duhovno in telesno moč za vsak naš korak. Ko je naša samozavest krhka in nizka, je potrebno, da nas nekdo pohvali in da spodbudo. Ko delamo napake in jih ponavljamo nismo sami sebi všeč, a napake nam ne smejo vzeti samopodobe in božje podobe. Kljub vsem dogodkom, ki nas spravljajo v potrtost in nemoč, nam ne smejo vzeti dobrote, ljubezni in lepote človeškega bitja.
Ohranjanje božje podobe
Jezus je ljudem vedno pomagal ohranjati božjo podobo. Njegovo sporočilo, njegov način življenja nas pri tem spremlja in nas uči, kako naj sebe oblikujemo. V evangeliju nam Jezus tudi nakaže pot, kaj naj naredimo, da ne bo ugasnila naša luč in da se naša sol ne pokvari.
Jezus pove, da smo kot svetilnik. Ko prihajamo pred ljudi nas vidijo in opazujejo. Ne moremo se skriti, to je resnica. Ali dajemo dober zgled drug drugemu? Si prizadevamo, da bomo dobri in boljši? Želimo napredovati v oblikovanju samega sebe in skrbimo, da smo luč in da imamo kvalitete in darove osebnosti, ki pomagajo nam in bližnjim.
Sveti Pavel piše svojim prijateljem Korinčanom, naj ostanejo v duhu, ki ga daje Jezus Kristus. To je božja moč, ki nam pomaga in nas oblikuje. Bolj bomo povezani z Jezusom, z njegovim naukom, več Duha bo v nas. Kristus je prišel na svet, da bi bili mi luč in svetilnik.
Oblikujmo se v dobre ljudi
Prerok Izaija poudari, kako naj bodo naše odprte oči za bližnje in dejanja ljubezni prinašajo pravo luč in svetlobo. Luč bo v tebi, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad in reveža nasitiš, bo v tebi luč.
Oblikujmo se v dobre ljudi. Ali želimo biti na tej poti? Miselnost današnjega sveta nam včasih ne govori o tem. Odločitev je osebna. Ljudje živimo v skupnosti, ali manjši ali večji. Zakonsko družinsko življenje je vedno izziv, saj se tudi največ naučimo in se vzgajamo. Ljudje okrog nas so tudi naši vzgojitelji. Miselnost sveta, okolja govori , izziva, spremlja nas.
Jezus nas uči načina kvalitetnega življenja, ki ima posebno metodo. Najprej iščem luč in kvalitete bližnjega. Razveselim se in povem bližnjemu, da sem vesel njegovih uspehov in mi veliko pomenijo.
Sam se ob tem oblikujem. Opazujem samega sebe in svoja dejanja. Opazujem, ali moja dejanja prinašajo luč, svetlobo? Prosim Boga, da mi da milost in moč. Družim se z ljudmi, ki mi pomagajo na poti oblikovanja samega sebe. So zgled in izziv, da bi jim bil podoben v vsem dobrem in lepem. Prisluhnem vesti, ki vse pove, kaj je bilo dobro in kaj ni bilo. Edinstvena in najboljša pot, da se sami vzgajamo in postajamo boljši.
Benedikt Beno Lavrih, duhovnik
