Podatki o čakalnih dobah v slovenskem zdravstvu že dlje časa kažejo na izrazite težave pri dostopnosti posameznih storitev, med najbolj izpostavljenimi pa so ortopedski posegi. Po javno dostopnih podatkih se na redno vstavitev endoproteze kolena v povprečju čaka 664 dni, pri endoprotezi kolka pa več kot 400 dni. Gre za posege, ki praviloma niso estetske ali izbirne narave, temveč so povezani z omejeno gibljivostjo, kroničnimi bolečinami in dolgotrajnimi bolniškimi odsotnostmi.
Vzporedno z dolgimi čakalnimi dobami je ministrstvo za zdravje v zadnjih mesecih uvedlo oziroma napovedalo strožji nadzor nad obsegom operacij pri koncesionarjih, kar je sprožilo odzive dela zdravstvene stroke. Koncesionarji v nekaterih primerih opravijo več posegov kot posamezne javne bolnišnice, pri tem pa delujejo znotraj sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja in po pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Na ministrstvu poudarjajo potrebo po nadzoru nad obsegom storitev, preprečevanju morebitnih nepotrebnih posegov in večji preglednosti čakalnih seznamov. V javnih nastopih izpostavljajo tudi pomen enakopravne obravnave pacientov ter preprečevanja zlorab sistema, pri katerih bi bili bolniki preusmerjani iz javnega v zasebni del zdravstvene dejavnosti.
Ob tem se razprava z vidika ministrstva pogosto usmerja v sistemsko ureditev, učinkovitost in dolgoročne cilje zdravstvene reforme. Konkretne številke čakalnih dob za posamezne posege pri tem praviloma niso v ospredju, prav tako ni zaznati podrobnejših pojasnil, kako naj bi omejitve pri koncesionarjih vplivale na dejansko skrajševanje čakalnih vrst.
Opozorila iz prakse
Del ortopedov in koncesionarjev opozarja, da omejevanje obsega dela ne upošteva dejanskega stanja na terenu. Po njihovih navedbah bi lahko ob razpoložljivih ekipah in operacijskih kapacitetah opravili več posegov, kot jim to omogočajo letni programi in administrativne omejitve. V praksi to pomeni, da pacienti, ki izpolnjujejo vse strokovne kriterije za operacijo, ostajajo na čakalnih seznamih, čeprav bi bil poseg tehnično izvedljiv prej.
V javnosti se ob tem pojavljajo tudi opozorila, da dolgotrajno čakanje na ortopedske operacije ni nevtralno vprašanje, temveč ima neposredne posledice za kakovost življenja bolnikov, njihovo delovno zmožnost in porabo drugih zdravstvenih storitev, vključno z analgetiki, fizioterapijo in dolgotrajnimi bolniškimi staleži.
Razkorak med cilji in učinki
Tako se vse bolj kaže razkorak med uradnimi cilji zdravstvene politike in učinki ukrepov na paciente. Medtem ko ministrstvo govori o nadzoru, racionalizaciji in preprečevanju nepravilnosti, podatki o čakalnih dobah kažejo, da se dostopnost nekaterih ključnih storitev ne izboljšuje in ostaja na ravni, ki jo stroka in pacienti označujejo kot problematično.
Ministrstvo ob tem javno ne zanika obstoja dolgih čakalnih dob, jih pa tudi ne postavlja v središče presoje uspešnosti sprejetih ukrepov. Razprava se zato pogosto odvija na ravni sistemskih pojasnil, medtem ko konkretne izkušnje bolnikov ostajajo v ozadju.
Odhodi zdravnikov z UKC Ljubljana
Na UKC Ljubljana medtem pojasnjujejo, da kljub posamičnim odhodom zdravnikov „nemoteno izvajajo vse programe in storitve“. Takšna navedba se nanaša predvsem na organizacijski vidik delovanja zavoda, ne pa na dejansko dostopnost zdravstvenih storitev za paciente. Trditev, da programi niso ogroženi, sama po sebi ne odgovarja na vprašanje, kako hitro lahko bolniki pridejo do posegov, pri katerih čakalne dobe po uradnih podatkih presegajo leto in pol.
Navajanje skupnega števila zaposlenih zdravnikov, nizke fluktuacije in rasti kadra v zadnjih letih ne naslavlja ozkih grl na posameznih oddelkih ali pri specifičnih posegih. Tudi razmeroma majhno število odhodov lahko na določenem strokovnem področju pomeni zmanjšano razpoložljivost terminov, kar se v agregiranih kadrovskih številkah ne odrazi neposredno. Takšni podatki so resnični, njihova uporabnost pri razumevanju čakalnih dob pa je omejena.
Podobno velja za navedbo, da je UKC Ljubljana v letu 2025 opravil največ zdravstvenih storitev v svoji zgodovini. Povečan obseg dela sam po sebi še ne pomeni krajše čakalne dobe za posamezne operacije, saj vključuje zelo različne vrste obravnav in posegov. Ključno vprašanje ostaja, ali se je s tem izboljšala dostopnost za bolnike, ki čakajo na zahtevnejše ortopedske operacije.
Pojasnila UKC Ljubljana tako naslavljajo stabilnost delovanja sistema, podatki o čakalnih dobah pa kažejo, da za del pacientov pravočasen dostop do zdravstvenih storitev ostaja resen in nerešen problem.
