Globalizacija je spremenila svet – zdaj se svet obrača proti njej

Ko je francoski predsednik Emmanuel Macron aprila 2024 na Sorboni dejal, da je Evropa energijo prepustila Rusiji, varnost Združenim državam Amerike in prihodnost Kitajski, ni šlo zgolj za učinkovito politično frazo. Izjava je pomenila redko odkrito priznanje, da je Zahod v temelju napačno presodil lastno strateško odvisnost – in da se svetovni red hitro premika v novo fazo.

Letošnje leto to spremembo razkriva še bolj jasno kot prej. Prvič po koncu hladne vojne vodilni politični in gospodarski akterji odkrito priznavajo, da globalizacija, kakršna je oblikovala svet zadnjih trideset let, ne deluje več kot stabilen in nevtralen sistem, temveč postaja vir ranljivosti.

Dolga desetletja je prevladovalo prepričanje, da bodo odprta trgovina, soodvisnost in integracija trgov samodejno prinesle stabilnost, mir in blaginjo. Globalizacija ni bila zgolj ekonomski okvir, temveč ideološka obljuba sveta brez meja.

Zadnje desetletje je to predstavo razgradilo. Pandemija covida, vojna v Ukrajini, rivalstvo med ZDA in Kitajsko ter energetske in tehnološke krize so pokazale, kako nevarna je lahko pretirana soodvisnost brez političnega nadzora. Vodilni predstavniki finančnega in gospodarskega sveta danes to priznavajo javno. Predsednik ene največjih svetovnih bančnih skupin Mark Tucker je denimo opozoril, da je globalizacija v sedanji obliki morda že dosegla svoje meje.

Tudi velike mednarodne institucije ugotavljajo, da svetovno gospodarstvo vstopa v obdobje upočasnjevanja, ki ga bodo zaznamovale trgovinske ovire, geopolitična negotovost in politična razdrobljenost. Čeprav blažilni učinki makroekonomskih politik kratkoročno preprečujejo hujše pretrese, dolgoročni trendi kažejo na konec obdobja, ko je bil globalni trg razumljen kot nevtralno okolje.

Gospodarstvo kot orodje geopolitike

V Združenih državah Amerike je ta preobrat dobil tudi jasno politično obliko. Predsednik Donald Trump je večkrat poudaril, da se država ne sme več znajti v položaju, ko ne more proizvajati ključnih izdelkov zaradi odvisnosti od tujih dobavnih verig. Ta logika ni ostala na ravni retorike. Industrijske subvencije, zakon o čipih in znanosti ter omejitve do Kitajske so zaznamovale konec obdobja, ko je bila prosta svetovna trgovina temelj ameriške strategije.

Podobna razmišljanja se pojavljajo tudi drugod. Kitajska gradi vzporedni tehnološki in gospodarski sistem, Rusija energijo uporablja kot politični vzvod, Evropska unija pa vse pogosteje govori o „strateški avtonomiji“. V Bruslju odkrito priznavajo, da je treba zmanjšati ključne odvisnosti in zgraditi lastne zmogljivosti v strateških sektorjih.

V tem okviru gospodarstvo ponovno postaja instrument geopolitike. Svet se vse bolj oblikuje v sistem medsebojno tekmujočih blokov, kjer trgovina ni več zgolj vprašanje učinkovitosti, temveč tudi varnosti in vpliva.

Od globalizma k selektivni integraciji

Namesto popolne odprtosti se oblikuje nov model, ki temelji na nadzoru in odpornosti. Države ne stremijo več k maksimalni učinkovitosti, temveč k zmanjševanju tveganj. Mednarodne organizacije ta proces opisujejo kot preobrazbo globalizacije, ne njen konec: diverzifikacijo in regionalizacijo dobavnih verig.

Kritiki starega modela opozarjajo, da globalizacija ni prinesla enakih koristi vsem. Čeprav je povečala svetovno bogastvo, so bile koristi neenakomerno porazdeljene. V številnih zahodnih družbah srednji razred stagnira, industrijska delovna mesta izginjajo, občutek izgube nadzora nad gospodarstvom pa se vse pogosteje preliva v politični upor.

Ekonomist Dani Rodrik ta položaj povzema s trditvijo, da ni mogoče hkrati ohraniti demokracije, nacionalne suverenosti in popolne globalne gospodarske integracije. Po njegovem mnenju globalizem ni bil le ekonomski projekt, temveč tudi ideološka obljuba, ki je za mnoge volivce postala simbol krivice.

Raziskovalni inštituti in ekonomski centri danes poudarjajo, da podjetja ne zapuščajo sveta, temveč preoblikujejo svoje dobavne verige. V ospredje stopajo odpornost, diverzifikacija in nadzor nad ključnimi komponentami. Namesto ene same globalne poti nastaja več regionalnih in strateških povezav.

Če je bilo prvo desetletje 21. stoletja zaznamovano z globalizacijo, sedanje desetletje vse bolj kaže značilnosti nove dobe – dobe geopolitičnega gospodarstva, v kateri trgovina, tehnologija in politika niso več ločeni svetovi.