Najnovejša slika, ki jo je posnel Nasin vesoljski teleskop Hubble, ponuja izjemno podroben pogled v eno najbolj nenavadnih struktur v naši galaksiji – meglico Jajce. Ta leži približno 1.000 svetlobnih let od Zemlje v ozvezdju Laboda in predstavlja redek, kratek trenutek v življenju umirajoče zvezde, ko se ta še ni preoblikovala v pravo planetarno meglico.
Meglica Jajce velja za najmlajšo in najbližjo znano predplanetarno meglico. Gre za prehodno fazo, ki traja zgolj nekaj tisoč let, kar jo postavlja med najdragocenejše naravne laboratorije za preučevanje poznih stopenj zvezdne evolucije. V tem obdobju zvezda še ne ionizira okolice, temveč meglica sije predvsem zaradi odbite svetlobe, ki se prebija skozi gosto plast prahu.
Osrednja zvezda je popolnoma zakrita z neprozornim oblakom ogljikovega prahu, zaradi česar je neposredno ni mogoče opazovati. Svetloba kljub temu pronica skozi polarne odprtine in osvetljuje zapleten sistem lokov, režnjev in vlaken, ki ustvarjajo presenetljivo simetričen in skoraj kiparski videz meglice.
Znanstveniki menijo, da takšna urejena struktura ni posledica ene same silovite eksplozije, temveč zaporedja usklajenih procesov izgube mase. Posebej izstopajo hitri bipolarni iztoki, ki prebijajo počasneje širijoče se, starejše plasti snovi. Takšna dinamika nakazuje, da ima osrednja zvezda enega ali več spremljevalcev, katerih gravitacija vpliva na smer in obliko izmetov, čeprav so ti spremljevalci še vedno skriti globoko v prašnem disku.
Zvezde, podobne Soncu, ob koncu življenja odvržejo zunanje plasti, ko porabijo svoje zaloge vodika in helija. Njihovo jedro se segreje in sčasoma začne ionizirati okoliški plin, kar ustvari svetle planetarne meglice, navaja NASA. Meglica Jajce pa je še vedno v fazi tik pred tem preobratom, zaradi česar znanstvenikom omogoča vpogled v procese, ki običajno hitro izginejo brez sledu.
Prah, ki ga izločajo takšne umirajoče zvezde, ima ključno vlogo v kozmičnem krogu snovi. Prav iz tovrstnega materiala so se v daljni preteklosti oblikovali novi zvezdni sistemi, vključno z našim Osončjem. Raziskovanje meglice Jajce tako ne osvetljuje le konca zvezdnega življenja, temveč tudi začetke prihodnjih planetarnih svetov.
Hubble meglico Jajce opazuje že več desetletij. Prvič jo je v vidni svetlobi posnel leta 1997, kasneje pa so sledila infrardeča in visokoločljiva opazovanja, ki so postopoma razkrivala vse bolj zapletene podrobnosti njene notranje zgradbe. Najnovejša slika združuje podatke več instrumentov in predstavlja doslej najčistejši in najbolj poglobljen pogled na to izjemno kozmično strukturo.
