Sinoči sem si vzel čas in z nekaj zdrave kmečke pameti analiziral, kaj se nam trenutno kuha v Perzijskem zalivu. In če povzamem: kdor misli, da bo ta kriza mimo v enem mesecu, se tolaži le zato, ker ima doma parkiran dizel.
Če vsaj malo razumeš širšo sliko in pogledaš dejstva – Iran je država z več kot 80 milijoni ljudi in popolnoma zacementiranim 45-letnim strojem, ki ne popušča. Moraš biti res doktor naivnosti, da verjameš v hiter diplomatski dogovor. Ta zadeva se ne bo končala čez mesec dni, gladko se zna vleči celo leto ali več.
Zaprtje ključnih poti namreč ne bo prineslo takojšnjega mrka, ampak brutalen, časovno zamaknjen globalni domino efekt. Azija bo prva nasrkala – že aprila minus 300 tisoč sodčkov na dan, do junija pa bodo kratki za 3 milijone. Afrika bo brez bencina za tiste svoje neuničljive Toyote Hilux ostala že v začetku aprila.
Kaj pa mi v Evropi? Fizično nam nafte morda res ne bo zmanjkalo čez noč, bomo pa sredi aprila doživeli tak cenovni šok, da vas bo ob pogledu na prikazovalnik cen na bencinski črpalki stisnilo pri srcu. Začeli bomo namreč neposredno tekmovati z Azijci za tistih nekaj preostalih kapelj na trgu. Sledijo višje cene energije in nov val inflacije … medtem pa nam bodo naši butalski politiki spet razlagali, da je država za vse poskrbela in da rešujejo situacijo.
Američani (ZDA) bodo seveda preživeli z manj praskami, ker pragmatično črpajo svojo nafto. Bodo pa tudi oni jamrali nad inflacijo, ko bo tankanje njihovega V8 stalo nekaj dolarjev več. Avstralci bodo na vrsti šele maja, ko bodo večji trgi že posesali večino dobav.
Zato, dragi moji … to ni enkraten šok, to je proces. Aprila se bo začelo, maja in junija pa gremo v brezkompromisen način. Svet se bo ustavil. Na morje pa bomo letos šli s kolesom.
Če ste mislili, da so bile cene goriv do zdaj visoke, se pripnite.
[Jan Macarol, vsebinski ustvarjalec]
