Raziskave zadnjih let vse bolj kažejo, da Saturnovi bleščeči obroči in njegova največja luna Titan morda niso miren produkt počasnega nastajanja, temveč posledica nasilnih trkov med lunami. Čeprav je Cassinijeva misija v 13 letih temeljito razširila razumevanje Saturnovega sistema, je hkrati odprla nova vprašanja – predvsem glede presenetljivo mlade starosti obročev in nenavadnega razvoja Titanove orbite.
Na inštitutu SETI je ekipa pod vodstvom planetarnega znanstvenika Matije Ćuka razvila hipotezo, ki oba pojava povezuje v skupno zgodbo. Njihov model predlaga, da Titan ni prvotna luna, temveč rezultat združitve dveh starejših lun, medtem ko so Saturnovi obroči nastali kasneje kot stranski produkt nadaljnjih orbitalnih nestabilnosti.
Ključen preobrat v razumevanju se je zgodil proti koncu Cassinijeve misije, ko je sonda zelo natančno izmerila notranjo porazdelitev Saturnove mase. Ta meritev je pokazala, da je masa planeta bolj skoncentrirana proti središču, kot so domnevali prej, kar pomeni, da se Saturnova vrtilna os ne maje v enakem ritmu kot Neptunova. S tem je padla dolgo uveljavljena razlaga, po kateri naj bi prav Neptun s svojo gravitacijo postopno nagnil Saturn in razkril njegov obročni sistem.
Da bi razložili novo ugotovitev, so drugi raziskovalci že predlagali, da je imel Saturn nekoč dodatno luno, ki je bila po bližnjem srečanju s Titanom izvržena iz sistema in razpadla. Ekipa inštituta SETI je to idejo preverila z obsežnimi računalniškimi simulacijami in prišla do presenetljivega zaključka: najpogostejši izid takšnih scenarijev ni bil razpad lune v obroče, temveč njen neposreden trk s Titanom.
Pomembno vlogo pri tej rekonstrukciji ima Saturnova nenavadna luna Hyperion. Ta majhna, nepravilne oblike in kaotičnega vrtenja je orbitalno povezana prav s Titanom. Kot pojasnjuje Ćuk, simulacije kažejo, da je ta povezava razmeroma mlada – stara le nekaj sto milijonov let – in časovno sovpada z izginotjem domnevne dodatne lune. Po tem scenariju Hyperion morda sploh ni preživel kaotičnega obdobja, temveč je nastal iz ostankov po združitvi dveh večjih lun v Titan.
Združitev
Model predvideva, da sta se v preteklosti združila skoraj polno razvit „proto-Titan“ in manjši „proto-Hyperion“. Takšen trk bi pojasnil, zakaj Titan danes nima izrazitejše kraterske površine, saj bi bila večina starejših sledov ob tem dogodku izbrisana. Prav tako bi razložil Titanovo rahlo ekscentrično orbito, ki se še danes hitro kroži v bolj stabilno obliko – značilen znak relativno nedavne gravitacijske motnje.
Pred združitvijo naj bi bil proto-Titan podoben Jupitrovi luni Kalisto: brez goste atmosfere in prepreden s kraterji. Ekipa z inštituta SETI dodaja še en pomemben košček sestavljanke – vpliv proto-Hyperiona bi lahko razložil tudi nenavadno nagnjeno orbito oddaljene Saturnove lune Japet, kar je dolgo veljalo za eno večjih ugank saturnovega sistema.
Vprašanje Saturnovih obročev ostaja ključno. Raziskovalci z inštituta SETI so že pred več kot desetletjem predlagali, da obroči niso ostanki ene same lune, temveč posledica trkov med več srednje velikimi lunami bližje planetu. Kasnejše simulacije so pokazale, da se večina razbitin po takih trkih znova združi, del materiala pa se razprši proti Saturnu in oblikuje obroče.
Nove študije nakazujejo, da je sprožilec teh notranjih trkov prav Titan. Po združitvi je imel Titan bolj ekscentrično orbito, ki je ob določenih orbitalnih razmerjih destabilizirala notranje lune. Ko so se njihove orbite znašle v resonanci s Titanovo, so se lahko močno raztegnile in povzročile verigo trkov – dogodek, ki bi bil dovolj silovit, da bi ustvaril obročni sistem, kakršnega vidimo danes. Ocenjena starost obročev, približno 100 milijonov let, se s tem scenarijem dobro ujema.
Prihodnja Nasina misija Dragonfly, ki bo leta 2034 pristala na Titanu, bi lahko to hipotezo prvič neposredno preverila. Jedrsko gnani leteči laboratorij bo analiziral geologijo in kemijo Titanovega površja. Če bo zaznal sledi ogromnega trka izpred nekaj sto milijonov let, bo to močan dokaz, da je največja Saturnova luna nastala v enem najbolj dramatičnih dogodkov v zgodovini Osončja.
