Kako otroku povedati resnico o Božičku – brez solz in razočaranja

Prej ali slej pride trenutek, ko vprašanje ne more več počakati. Otrok vas pogleda nekoliko resneje kot običajno in vpraša: “Ali Božiček res obstaja?” V tistem hipu se ustavi čas. Ne zato, ker bi šlo za veliko skrivnost, ampak zato, ker se zavedate, da ne gre več samo za Božička, temveč za zaupanje, iskrenost in prehod v novo fazo odraščanja.

Resnica o Božičku ni razkritje v klasičnem smislu. Je pogovor. In ta pogovor si zasluži več nežnosti kot drame.

Otroci prej ali slej začnejo povezovati stvari. Opazijo podrobnosti, slišijo pogovore v šoli, primerjajo zgodbe. Dvom se ne pojavi zato, ker bi bila zgodba o Božičku slaba, temveč zato, ker otrok kognitivno zraste.

Ko otrok začne spraševati, to pomeni, da je že pripravljen na drugačno razlago sveta. In prav to je znak, da lahko resnico sprejme – če mu jo ponudimo na pravi način.

Ni treba “razkriti”, dovolj je pojasniti

Velika napaka, ki jo odrasli včasih naredimo, je, da resnico postavimo kot razkritje prevare. A otrok ni bil prevaran. Bil je del zgodbe, ki je imela svoj namen. Zato je pomembno, da ne rušimo čarobnosti, temveč jo preoblikujemo.

Namesto: “Božiček ne obstaja” lahko pogovor začnemo drugače. Na primer z razlago, da je Božiček simbol. Da predstavlja radodarnost, presenečenje, pozornost do drugih. Da obstaja na način, ki ni enak pravljicam, a ni nič manj resničen.

Iskrenost brez cinizma

Otroci zelo hitro zaznajo ton. Če govorimo cinično ali pokroviteljsko, lahko v njih vzbudimo občutek sramu, ker so verjeli. Zato je ključno, da poudarimo, da ni bilo nič narobe, če so verjeli. Pravzaprav je to znak domišljije, zaupanja in odprtosti.

Dobro je jasno povedati, da starši niso lagali zato, da bi zavajali, temveč zato, da bi ustvarili občutek praznične topline in skupne zgodbe. To otroku pomaga razumeti razliko med lažjo in simbolom.

Dovolimo čustva – tudi razočaranje

Nekateri otroci resnico sprejmejo mirno, drugi potrebujejo čas. Lahko se pojavita žalost ali jeza. To ni znak, da smo naredili nekaj narobe. To pomeni, da otrok predeluje spremembo.

Pomembno je, da teh čustev ne zmanjšujemo z besedami, kot so “Saj to ni nič takega”. Za otroka je. In prav s tem, ko mu dovolimo, da čuti, mu pokažemo, da so njegova doživljanja pomembna.

Kaj pa mlajši sorojenci?

Pogosto se pojavi tudi vprašanje skrivnosti. Če ima otrok mlajšega bratca ali sestrico, se lahko v pogovor vključi ideja, da zdaj postane del kroga odraslih, ki pomagajo ohranjati čarobnost za mlajše. To ne pomeni laganja, temveč sodelovanje v skupni zgodbi.

Za marsikaterega otroka je to celo pomemben trenutek ponosa.

Božič brez Božička ni manj čaroben

Veliko staršev se boji, da bodo prazniki po tem izgubili nekaj čara. A pogosto se zgodi ravno obratno. Ko iluzija odpade, pride na plano nekaj drugega: zavedanje truda, pozornosti in skupnega časa.

Otrok začne opažati priprave, drobne geste, pomen obdarovanja. Čarobnost se ne izgubi – spremeni obliko.

Kaj si bo otrok zapomnil

Otrok si ne bo zapomnil točnega stavka, s katerim ste mu povedali resnico. Zapomnil si bo občutek. Ali je bil pogovor spoštljiv. Ali je bil slišan. Ali ste mu pustili prostor za vprašanja.

In prav to je bistvo. Ne vprašanje, kdaj in kako povemo, da Božiček ne obstaja, temveč kako ob tem ohranimo zaupanje. Ker če otrok ob resnici čuti varnost, potem Božiček – v neki obliki – še vedno ostane.

Alenka Mirnik

Foto: Pixabay

Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.