Vprašanje, ali je otrok kognitivno šibek, je zelo občutljivo – predvsem zato, ker se izraz pogosto uporablja napačno. Kognitivna šibkost ni isto kot počasnejši razvoj, drugačen učni stil ali trenutne težave. Gre za trajnejše omejitve v določenih miselnih procesih, ki se kažejo dosledno, v različnih okoljih in skozi čas.
Pomembno je tudi to: posameznih znakov nikoli ne presojamo ločeno. Vedno gre za vzorec.
Eden prvih znakov je vztrajno nerazumevanje osnovnih vzročnih povezav. Otrok ima težave razumeti, zakaj se nekaj zgodi, tudi če mu je razloženo večkrat in na različne načine. Ne gre za upor ali nezainteresiranost, ampak za dejansko težavo pri povezovanju informacij.
Pogosta je tudi izrazita težava s prenosom znanja. Otrok se lahko nekaj nauči v eni situaciji, a tega ne zna uporabiti v drugi, zelo podobni. Kar je bilo včeraj razumljeno, je danes kot novo.
Opazna je lahko šibka delovna spomin. Otrok hitro pozabi navodila, izgubi rdečo nit, ne zmore slediti večstopenjskim nalogam, tudi če so prilagojene starosti. To se ne izboljšuje bistveno z vajo.
Drugi znak je počasen tempo obdelave informacij. Otrok potrebuje veliko več časa, da razume vprašanje, oblikuje odgovor ali sprejme odločitev. Pogosto deluje „odsoten“, a v resnici preprosto ne dohaja hitrosti okolja.
Razlika med kognitivno šibkostjo in drugimi težavami
Zelo pomembno je ločiti kognitivno šibkost od:
- čustvenih stisk,
- motenj pozornosti,
- učnih težav (npr. disleksije),
- pomanjkanja motivacije,
- neustreznega poučevanja ali prevelikih pričakovanj.
Otrok z motnjo pozornosti lahko razume snov, a je ne zmore uporabljati zaradi razpršenosti. Otrok v stiski lahko začasno deluje kognitivno šibkejši, ker je preobremenjen. To ni isto.
Kognitivna šibkost se kaže tudi takrat, ko je otrok miren, motiviran in deležen podpore – a težave kljub temu ostajajo.
Socialni in čustveni znaki, ki pogosto spremljajo
Tak otrok ima pogosto težave pri razumevanju socialnih pravil, ironije, namigov ali posledic svojih dejanj. Lahko deluje mlajši od vrstnikov, se težko vključi v kompleksnejše igre ali pogovore.
Pogost je tudi hitro doživljanje frustracije, ker otrok zaznava, da ne zmore slediti, ne razume ali ne uspe. To se lahko kaže kot umik, pasivnost ali, nasprotno, izbruhi jeze.
Česa ne moremo sklepati brez strokovne ocene
Starši in učitelji lahko opazijo znake, ne morejo pa postaviti diagnoze. Intenzivnost, trajnost in kombinacijo težav lahko presodi le strokovnjak s standardiziranimi orodji. Pomembno je tudi, da se ne uporablja etiket – te otroku ne pomagajo, lahko pa mu dolgoročno škodijo.
Ključno vprašanje ni „ali je otrok kognitivno šibek“, ampak:
kaj otrok zmore, kje so njegove omejitve in kako mu okolje lahko pomaga, da deluje čim bolje.
Otroci niso enaki. Nekateri bodo vedno potrebovali več podpore, več časa in bolj prilagojene pristope. To ne določa njihove vrednosti – določa le, kakšno okolje potrebujejo, da lahko razvijejo svoj potencial.
