Kako se diagnosticira ADHD: Pot do razumevanja motnje
Motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD) je nevrorazvojna motnja, ki prizadene tako otroke kot odrasle. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ima ADHD približno 5–7 odstotkov otrok in 2–5 odstotkov odraslih po vsem svetu. Diagnosticiranje te motnje je kompleksen proces, ki zahteva strokovni pristop, saj simptomi, kot so nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost, pogosto prekrivajo z drugimi stanji, kot so anksioznost ali učne težave. V Sloveniji se diagnoza postavlja v skladu z mednarodnimi smernicami, kot sta DSM-5 in ICD-11, pri čemer sodelujejo klinični psihologi, psihiatri in včasih nevrologi.
Koraki do uradne diagnoze
Diagnosticiranje ADHD se začne s temeljitim zbiranjem informacij. Če starši ali posameznik sumijo na ADHD, je prvi korak obisk osebnega zdravnika, ki izključi morebitne druge zdravstvene vzroke za simptome, kot so težave s sluhom, vidom ali nevrološka stanja. Po tem sledi napotitev k specialistu, običajno kliničnemu psihologu ali psihiatru, ki izvede poglobljeno oceno. Ta vključuje:
- Klinični razgovor: Strokovnjak zbira podatke o zgodovini simptomov, družinski anamnezi in življenjskem slogu.
- Vprašalniki in lestvice: Uporabljajo se standardizirani ocenjevalni pripomočki, kot so Connersove lestvice ali vprašalnik SDQ, ki jih izpolnijo posameznik, starši ali učitelji.
- Opazovanje vedenja: Pri otrocih se pogosto vključijo opažanja učiteljev ali vzgojiteljev, pri odraslih pa partnerjev ali bližnjih.
Po DSM-5 mora biti pri otrocih prisotnih vsaj šest simptomov nepozornosti ali hiperaktivnosti/impulzivnosti, pri posameznikih, starejših od 17 let, pa vsaj pet, in to vsaj šest mesecev v več okoljih (npr. doma, v šoli, na delu).
Izzivi pri diagnosticiranju
Eden večjih izzivov pri diagnosticiranju ADHD je razlikovanje med simptomi ADHD in drugimi motnjami. Na primer, anksioznost ali depresija lahko pri odraslih prikrijeta ADHD, medtem ko pri otrocih hiperaktivnost pogosto zamenjajo za značajsko lastnost. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v Sloveniji ADHD pogosto spregledan pri deklicah, saj se pri njih pogosteje pojavlja nepozorni tip, ki je manj opazen kot hiperaktivni tip, značilen za dečke. Poleg tega stereotipi, da je ADHD zgolj posledica slabe vzgoje, otežujejo pravočasno prepoznavo.
Drugi izziv je pomanjkanje enotnega testa. ADHD ni mogoče diagnosticirati z enostavnim fizičnim testom, kot je krvna slika ali slikanje možganov, čeprav lahko nevrološke preiskave, kot je PET, v nekaterih primerih podprejo diagnozo. Zato je ključno sodelovanje med strokovnjaki, družino in šolo, da se zagotovi celostna slika posameznikovega vedenja.
Pomen zgodnje diagnoze in podpore
Zgodnja diagnoza ADHD prinaša številne prednosti. Pri otrocih omogoča prilagoditve v šolskem okolju, kot so dodatni čas pri testih ali individualizirani učni pristopi, kar izboljša akademske dosežke. Pri odraslih diagnoza pogosto prinese olajšanje, saj razloži dolgoletne težave z organizacijo, časovnim upravljanjem ali čustveno regulacijo. Po diagnozi se lahko uvedejo različne oblike podpore, vključno s psihoterapijo, vedenjsko terapijo ali farmakoterapijo z zdravili, kot so metilfenidat (npr. Ritalin) ali atomoksetin (Strattera).
Diagnoza pomaga zmanjšati tudi stigmo. Posamezniki z ADHD se pogosto soočajo z občutki krivde ali manjvrednosti zaradi svojih težav. Uradna diagnoza jim omogoča, da razumejo, da gre za nevrološko motnjo, kar olajša sprejemanje in iskanje ustrezne pomoči. Po podatkih NIJZ zgodnja intervencija zmanjša tveganje za sočasne motnje, kot so anksioznost ali depresija, ki se pogosto razvijejo zaradi nezdravljenega ADHD.
Diagnosticiranje ADHD je zahteven, a ključen proces, ki odpira vrata do boljše kakovosti življenja. Z vključevanjem strokovnjakov, družine in širšega okolja se lahko simptomi pravilno prepoznajo in obravnavajo. Pomembno je, da se zavedamo, da ADHD ni ovira, temveč stanje, ki ga je mogoče obvladovati z ustrezno podporo. Če sumite na ADHD pri sebi ali svojem otroku, se obrnite na osebnega zdravnika ali specialista – prvi korak je vedno najtežji, a tudi najpomembnejši.
Viri:
- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO): https://www.who.int/
- Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ): https://www.nijz.si/
- Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje (DSM-5)
Portal24; Foto: Pixabay
