Po upokojitvi ali odhodu otrok partnerja pogosto prvič preživita toliko časa skupaj. Eden si je predstavljal mirna jutra, knjigo in delo na vrtu, drugi pa izlete, obiske in poln koledar. Nobeden nima napačne predstave o lepem življenju, vendar lahko razlika hitro postane vir očitkov: eden se počuti zapuščenega, drugi pa utesnjenega.
Potreba po samoti ni zavračanje partnerja, želja po družbi pa ni nemirnost. Gre za različna načina, kako si ljudje povrnejo energijo. Nekdo se spočije v tišini, drugi ob pogovoru in dogajanju.
Težava nastane, ko vsak vedenje drugega razloži osebno. “Če bi me imel rad, bi šel z menoj” se sreča z “Če bi me razumela, bi me pustila pri miru.”
Pogovor naj bo o potrebah, ne o značaju
Stavki “nikamor se ti ne ljubi” ali “nikoli nimaš miru” vabijo v obrambo. Veliko jasneje je povedati: “Vsaj enkrat na teden bi rada šla med ljudi” ali “Po druženju potrebujem nekaj ur zase.”
Ko je potreba konkretna, je mogoče iskati dogovor. Ko partnerja drug drugega označita za dolgočasnega ali napornega, se pogovarjata le še o tem, kdo je kriv.
Skupni koledar ne pomeni skupnega dovoljenja
Pomaga, če ima teden tri vrste časa: skupnega, njegovega in njenega. Skupaj se lahko dogovorita za kosilo, sprehod ali izlet. Drugi del tedna pa vsak napolni po svoje.
Partner, ki ima rad družbo, lahko obišče prijatelje, se vključi v društvo ali gre na prireditev brez spremstva. Tisti, ki potrebuje več miru, zato ne sme pričakovati, da bo drugi vedno ostal doma. Svoboda mora veljati v obe smeri.
Tudi mirno skupno bivanje ima vrednost. Včasih sta lahko partnerja v istem prostoru, pa vsak bere, rešuje križanko ali se ukvarja s svojim hobijem. Takšna skupna tišina ni nujno slab znak za odnos.
Ne silita drug drugega v vse dejavnosti
Če se partner ob vsakem povabilu počuti prisiljenega, bo na dogodek prišel slabe volje. Če drugi vedno odide sam, pa se lahko počuti nepomembnega. Rešitev je selektivna velikodušnost.
Vsak naj občasno sodeluje pri nečem, kar je pomembno drugemu, tudi če to ni njegova prva izbira. Ne pri vsem, vendar dovolj pogosto, da partner začuti zanimanje in podporo.
Dobro je tudi poiskati dejavnost, ki ni stara navada nobenega od njiju. Pri nečem novem ni eden gost v svetu drugega, temveč sta oba začetnika.
Dober skupni vsakdan ne zahteva, da si partnerja želita enakih stvari ob istem času. Zahteva pa, da potrebe drugega ne razglasita za napako. Ko je dovolj prostora za mir in za družbo, se tudi skupni trenutki ne zdijo več dolžnost.
