Kar je na Marsu videti kot en sam starodaven vulkanski izbruh, je bilo v resnici dolgotrajno in zapleteno dogajanje globoko pod površjem planeta. Novi znanstveni izsledki kažejo, da so nekateri najmlajši marsovski vulkani delovali bistveno dlje in bolj dinamično, kot so raziskovalci domnevali doslej.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Geology pod okriljem Geološkega društva Amerike, razkriva, da marsovska vulkanska aktivnost ni potekala v kratkih, enkratnih izbruhih. Namesto tega so vulkane hranili dolgotrajni magmatski sistemi, ki so se sčasoma spreminjali, prilagajali in ponovno aktivirali.
Mednarodna ekipa znanstvenikov je pod drobnogled vzela območje južno od Pavonis Monsa, enega največjih vulkanov na Marsu. Z uporabo izjemno natančnih satelitskih posnetkov in mineralnih analiz iz orbite so raziskovalci sestavili časovnico vulkanske dejavnosti, ki kaže na več zaporednih faz izbruhov.
„Vulkan ni izbruhnil enkrat in nato utihnil,“ poudarja Bartosz Pieterek z Univerze Adama Mickiewicza v Poznanju. „Sistem pod površjem je ostal aktiven daljše obdobje in se je skozi čas razvijal.“
Najprej so se na površje razlivali obsežni tokovi lave iz razpok, pozneje pa so iz istega podzemnega vira nastajali manjši, lokalni izbruhi, ki so ustvarili stožčaste vulkanske strukture. Čeprav so si ti pojavi na prvi pogled zelo različni, jih je poganjal isti magmatski „rezervoar“.
Ključni dokaz se skriva v mineralih. Vsaka faza izbruha je za sabo pustila drugačen kemični podpis, kar znanstvenikom omogoča, da rekonstruirajo, kako se je magma sčasoma spreminjala – kako globoko je nastajala in kako dolgo je bila ujeta pod površjem, preden je našla pot navzven.
„Minerali nam povedo zgodbo,“ pojasnjuje Pieterek. „Kažejo, da se je magma kemično razvijala, kar je znak dolgotrajnega shranjevanja in ponovnega aktiviranja.“
Ker neposredno vzorčenje marsovskih vulkanov za zdaj še ni mogoče, takšne orbitalne raziskave predstavljajo enega redkih načinov, kako pokukati v notranjost planeta. Rezultati nakazujejo, da Mars v geološkem smislu ni bil tako enostaven in „mrtev“, kot se je dolgo domnevalo.
Namesto hitrega konca je imel rdeči planet vulkane, ki so dolgo tlili pod površjem – in svojo zgodbo razkrivajo šele zdaj.
