Pravnik in profesor evropskega prava Matej Avbelj v svoji zadnji kolumni, objavljeni na portalu IUS-Info, opozarja na resne posledice aktualnih dogodkov na Bližnjem vzhodu za mednarodni pravni red. Po njegovi oceni smrt iranskega ajatole sicer predstavlja pozitivno novico z vidika značaja režima v Teheranu, vendar način, kako je prišlo do vojaškega napada na Iran, po njegovem mnenju odpira temeljno vprašanje spoštovanja mednarodnega prava.
Kot poudarja, je iranski režim dolga leta veljal za represiven in odgovoren za številne kršitve človekovih pravic, pa tudi za podporo različnim oboroženim skupinam na Bližnjem vzhodu. Toda tudi takšna dejstva po njegovem ne morejo biti zadosten razlog za vojaško posredovanje brez ustrezne pravne podlage.
„Iranskega ajatole ni več. To je dobra novica. Načeloval je totalitarni državi, ki je grobo obračunavala z vsemi, ki niso bili po volji njeni od, menda, boga poslani oblasti. Nenazadnje smo masakre na ulicah Teherana lahko spremljali še nedavna. Iranski podpis najdemo tudi pod Hamasom, Hezbolahom, pri Hutijevcih in še kje. Pa vendar, tokratni napad na Iran z mednarodnim pravom nima opraviti nič.“
Avbelj v nadaljevanju opozarja na temeljno dilemo mednarodnega prava: načelo suverenosti držav je hkrati varovalo pred samovoljo velikih sil in omejitev pri odzivanju na notranje kršitve v posameznih državah. Prav to ravnotežje je po njegovih besedah eno ključnih vprašanj sodobnega mednarodnega reda.
„Res je. Mednarodno pravo je nepopolno. Enakopravna suverenost vseh držav je jamstvo in hkrati cokla mednarodnega prava. Na eni strani prek načela neintervencije preprečuje samovoljo velikih sil, ki bi sicer svet lahko prosto krojile po svoji podobi. Po drugi strani pa to isto načelo omogoča veliko dozo samovolje nacionalnim oblastem, ki pod krinko enakopravne suverenosti včasih kar prosto razpolagajo z usodami svojih ljudi.“
Po njegovem je v praksi ključno vprašanje ravnotežja med zaščito suverenosti držav in preprečevanjem zlorab oblasti. V idealnem svetu bi obstajala jasna mera, ki bi omogočala zaščito vrednot, hkrati pa ohranjala pravni red.
„Kaj prevaga, boste rekli? Prava mera, v idealnem svetu. A kaj ko tega ni. Zato se je pač treba držati tega, kar je bilo dogovorjeno. Vojaška intervencija v drugo državo je mednarodnopravno dopustna samo kadar jo odobri Varnostni svet ZN ali v primerih samoobrambe, sorazmernih z nevarnostjo, ki preti. V vsakem primeru pa mora biti tovrstna intervencija kar se da prepričljivo opravičena v luči precedenčnega razvoja mednarodnega prava.“
Očitek o kršitvi mednarodnega prava
Po Avbljevem mnenju aktualni napad na Iran teh pogojev ne izpolnjuje. Varnostni svet Združenih narodov o vojaški intervenciji ni odločal, prav tako naj ne bi šlo za neposredno samoobrambo.
„V tem primeru to ni bilo tako. Ta vojna ni bila neposredno izzvana. Ne gre za sorazmerno samoobrambo. Varnostni svet o dopustitvi vojaškega napada ni odločal. ZDA in Izrael praktično nista ponudila nobenega pravno prepričljivega razloga za to, kar počneta. Napad je potemtakem odkrito nezdružljiv z mednarodnim pravom. Pomeni njegovo kršitev.“
Takšna ravnanja po njegovem mnenju predstavljajo del širšega procesa razgradnje mednarodnega pravnega reda, pri čemer posebno odgovornost nosijo prav države z največjo politično in vojaško močjo.
Vrednote, sredstva in moč
Avbelj ob tem poudarja, da razprava o pravni dopustnosti vojaškega posega ne pomeni zagovarjanja iranskega režima. Po njegovih besedah je treba jasno ločiti med vrednotami, cilji in sredstvi, s katerimi se ti cilji uresničujejo.
„Kako torej naprej? Tako da razmejimo tri stvari. Eno so vrednote, za katere se moramo boriti. Ajatola in njegova klika je na hrbtih tisoče nedolžnih ljudi pokazal, da mu za te vrednote ni mar. Zato je dobro, da je bil odstranjen z oblasti.“
Hkrati pa opozarja, da tudi legitimni cilji ne morejo upravičiti vseh načinov njihovega doseganja.
„Ni pa bilo, drugič, prav, kako je bilo to storjeno. Cilji, tudi najbolj plemeniti, ne posvečujejo vseh sredstev. Vsekakor pa ne morejo upravičiti protipravnih ukrepov. V danem primeru pa je šlo prav za to.“
Po njegovem mora biti uporaba moči vedno vezana na pravni okvir.
„Tretjič, če ima nekdo moč urejati globalne odnose, sme to početi samo na mednarodnopravno skladen način. Vsaka moč se lahko izvaja samo skladno s pravom. Če tega ni, in še posebej če gre za veliko moč, živimo v popolnoma arbitrarnem svetu.“
Vloga manjših držav in Evropske unije
V zadnjem delu razmisleka se Avbelj dotakne tudi položaja manjših držav, kot je Slovenija, znotraj Evropske unije in širšega mednarodnega sistema. Po njegovem je prav za takšne države mednarodno pravo še posebej pomembno, saj predstavlja zaščito pred prevlado močnejših.
„Jasno je, da živimo v vse bolj zapletenem svetu. Pred tem si ne moremo zatiskati oči. Živimo tudi v svetu, kjer vse še zdaleč ni odvisno od nas in ki ga v veliki meri kreirajo sile močnejše od nas. Zato je toliko bolj pomembno, da se vsak naš razmislek, vsak naš odziv začne z vprašanjem, kaj v danih okoliščinah terja mednarodno pravo.“
V kolumni opozarja, da bodo velike sile pravila spoštovale še manj, če se zanje ne bodo zavzele srednje in manjše države.
„Če se srednje sile, kot nas je poimenoval kanadski premier, ne bodo zavzele za mednarodno pravo, se bodo velike še toliko manj. Te ga namreč ne potrebujejo, ker imajo moč. Potrebujemo pa ga mi, vsi posamezniki ter svet, v katerem živimo.“
