Na prvi pogled se zdi naslov pretiran. A ko začnemo opazovati, kako se sprejemajo odločitve, kako se širijo slabe ideje in kako pogosto vsi plačujemo ceno ravnanj posameznikov, ki niti nimajo koristi niti razumevanja posledic, postane vprašanje povsem legitimno:
zakaj človeška neumnost povzroča tako veliko škode – in zakaj jo sistematično podcenjujemo?
Psihologija in družbena analiza že dolgo opozarjata, da največjih problemov družbe pogosto ne ustvarjajo zlobni ljudje, temveč neumni ljudje. In to ne v smislu nizke inteligence, temveč v smislu vedenjskega vzorca.
V tem kontekstu neumnost ni pomanjkanje izobrazbe ali intelekta. Gre za način delovanja, pri katerem posameznik:
- škoduje drugim,
- hkrati pa škoduje tudi sebi,
- brez jasne koristi,
- pogosto brez razumevanja, da to sploh počne.
Neumen človek ni nujno neumen v šoli ali službi. Lahko je izjemno izobražen, uspešen, celo karizmatičen. Njegova nevarnost je drugje: v odsotnosti razmisleka o posledicah.
Prvi zakon človeške neumnosti: vedno jih je več, kot mislimo
Ena največjih napak družbe je prepričanje, da je neumnost redka. Ni. Prisotna je v vseh slojih, poklicih, ideologijah in institucijah.
In ker jo povezujemo z določenim tipom ljudi („oni tam“), jo spregledamo tam, kjer je najbolj nevarna – v vplivnih položajih.
Neumnost ni izjema. Je konstanta.
Drugi zakon: neumnost je neodvisna od inteligence
To je eden najbolj nelagodnih uvidov. Visoka inteligenca ne ščiti pred neumnostjo.
Človek lahko briljantno razmišlja na enem področju, a se hkrati vede destruktivno na družbeni ravni. To je razlog, zakaj se napačne odločitve pogosto skrivajo za zapletenimi razlagami, statistikami in lepimi besedami.
Neumen človek ni tisti, ki ne zna misliti. Je tisti, ki ne zna povezati svojega ravnanja s posledicami za druge.
Tretji zakon: neumni ljudje so najbolj nevarni
Zloben človek deluje v lastno korist. Racionalen človek tehta dobičke in izgube.
Neumen človek pa deluje nepredvidljivo.
Njegova dejanja:
- nimajo jasnega cilja,
- povzročajo škodo brez opozorila,
- jih je nemogoče logično ustaviti,
- pogosto sprožijo verižno reakcijo problemov.
Z njim se ni mogoče pogajati, ker ne deluje po logiki koristi. In prav zato je neumnost družbeno bolj nevarna kot zloba.
Četrti zakon: družba sistematično podcenjuje neumnost
Vedno znova verjamemo, da „ne more biti tako hudo“, da „nihče ne bi naredil česa tako nesmiselnega“.
In prav ta podcenjenost omogoča, da neumnost deluje brez zavor.
Ko se zavedamo zlobe, se branimo. Ko se zavedamo interesov, jih preverjamo.
Ko pa naletimo na neumnost, jo pogosto opravičujemo, racionaliziramo ali ignoriramo – dokler ni prepozno.
Peti zakon: neumnost dolgoročno uničuje sisteme
Institucije, družbe in skupnosti ne razpadajo samo zaradi slabih namenov, temveč zaradi kopičenja neumnih odločitev, ki:
- spodkopavajo zaupanje,
- uničujejo meritokracijo,
- nagrajujejo napačno vedenje,
- kaznujejo razum in odgovornost.
Najbolj tragično je, da se neumnost pogosto predstavi kot „dobronamerna“, „pravična“ ali „nujna“. In prav takrat postane najbolj uničujoča.
Zakaj se temu tako težko upremo?
Ker zahteva nekaj zelo neprijetnega:
priznanje, da problem ni vedno v slabih ljudeh, temveč v slabih vzorcih razmišljanja.
Boj proti neumnosti ni boj proti posameznikom, temveč proti:
- površnemu razmišljanju,
- odsotnosti odgovornosti,
- zanikanju posledic,
- kulturi, ki nagrajuje glasnost namesto razuma.
O neumnosti se neradi pogovarjamo, ker zveni žaljivo. A v resnici gre za eno ključnih psiholoških sil, ki oblikujejo družbo.
Dokler jo obravnavamo kot izjemo, bo delovala kot pravilo. Dokler jo povezujemo z drugimi, namesto da jo prepoznamo v sistemih, jo bomo vedno znova spregledali.
In prav zato človeška neumnost ne potrebuje zlobnih namenov, da bi povzročila ogromno škodo. Dovolj je, da ji pustimo delovati brez razmisleka, brez odgovornosti in brez meja.
