Prirodoslovni muzej Slovenije je ob 205. obletnici prvič v svoji zgodovini obiskovalcem odprl vrata muzejskih depojev. Javnost je lahko pokukala v prostore, kjer hranijo številne dragocene predmete, ki zaradi pomanjkanja razstavnega prostora običajno ostajajo skriti – od fosilov in mineralov do prepariranih živali, rastlin ter primerkov, shranjenih v tekočinah.
Muzej je jubilej zaznamoval sredi oktobra, ob obletnici ustanovitve svojega predhodnika. 15. oktobra 1821 je bil ustanovljen Kranjski deželni muzej, prvi muzej na Slovenskem, iz katerega sta se pozneje razvila Narodni muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije.
Ob jubileju so odprli centralni, mokri in paleontološki depo ter mineraloški depo in muzejsko knjižnico. Depoji so v ljubljanskem BTC, saj v muzejski stavbi na Prešernovi cesti že dolgo ni dovolj prostora za vse zbirke.
Delo je ob obletnici izpostavilo, da je v depojih na različnih lokacijah shranjenih bistveno več predmetov, kot jih obiskovalci lahko vidijo v razstavnih dvoranah.
Neveljski mamut je v resnici replika
Najbolj prepoznaven simbol muzeja je skoraj popolno okostje dlakavega mamuta, odkrito leta 1938 ob urejanju struge Nevljice pri Kamniku. Paleontologi so ugotovili, da je pripadalo približno 40 let staremu samcu, ki je živel pred okoli 20.000 leti.
Gre za eno najpopolnejših ohranjenih okostij mamuta v Evropi, vendar v razstavni dvorani danes ni originala. Kosti so zaradi neustreznih temperaturnih razmer v stari muzejski stavbi začele propadati, zato so jih strokovnjaki zaščitili in preselili v depo. Obiskovalci si lahko ogledajo njihove natančne odlitke.
Mamut je drugi največji muzejski eksponat. Prekaša ga le Leonora, okostje mlade samice brazdastega kita.
Leonoro so našli v Piranskem zalivu
Truplo 13,2 metra dolgega brazdastega kita so marca 2003 našli v Piranskem zalivu. Vzrok smrti mlade samice ni bil ugotovljen, njeno okostje pa je pripadlo Prirodoslovnemu muzeju Slovenije.
Postopek priprave okostja je trajal več kot leto dni. Truplo so skeletirali na dnu Piranskega zaliva, nato pa kosti očistili, obdelali in sestavili. Okostje, ki danes visi pod stropom muzejske dvorane, so zaposleni poimenovali Leonora.
To je največji eksponat, ki ga je muzej pridobil v svoji zgodovini.
Hrošč, ki je spremenil razumevanje jamskega sveta
Med najpomembnejšimi primerki muzeja je tudi drobnovratnik, prva znanstveno opisana jamska žuželka na svetu. Leta 1831 ga je v Postojnski jami našel pomožni svetilničar Luka Čeč in ga izročil grofu Francu Hohenwartu.
Hohenwart je primerek predal naravoslovcu Ferdinandu J. Schmidtu, ki je hrošča leta 1832 opisal kot nov rod in novo vrsto z znanstvenim imenom Leptodirus hochenwartii.
Do odkritja drobnovratnika znanstveniki niso vedeli, da lahko žuželke stalno živijo v jamah. Najdba je spodbudila raziskovanje podzemeljskega živalstva in prispevala k razvoju nove znanstvene discipline – speleobiologije.
Od 5000 Zoisovih mineralov je razstavljenih le dobrih 300
Ena od ustanovnih zbirk muzeja je zbirka mineralov barona Žige Zoisa. Obsega približno 5000 primerkov mineralov in kamnin, vendar jih je v stalni zbirki razstavljenih le nekaj več kot 300. Preostali so shranjeni v depoju.
Zbirka je pomembna zaradi svoje raznovrstnosti in zgodovine. V njej je tudi zoisit, mineral, poimenovan po Žigi Zoisu. Ta je v začetku 19. stoletja med vzorci s Svinške planine prepoznal dotlej neznani mineral, ki so ga strokovnjaki pozneje poimenovali njemu v čast.
Med ustanovnimi zbirkami je bila tudi zbirka lupin mehkužcev grofa Franca Hohenwarta, po katerem je dobil znanstveno vrstno ime drobnovratnik.
Skoraj tisoč rastlin v več kot 300 let starem herbariju
Posebno mesto v muzeju ima Flysserjev herbarij iz leta 1696, najstarejši ohranjeni herbarij z območja Slovenije. Gre za veliko knjigo z lesenimi, v usnje vezanimi platnicami, ki ima 204 strani.
Na njih je predstavljenih 993 posušenih rastlin, večinoma nabranih na območju nekdanje Beneške republike. Rastline so označene z latinskimi, ponekod pa tudi z nemškimi imeni. Herbarij je bil nekoč v lasti bratov Zois, v takratni Deželni muzej pa je prišel leta 1838.
Med zgodovinskimi predmeti je tudi Pinterjeva zbirka vzorcev lesa. Les je oblikovan kot knjige, njihova imena pa so zapisana z zlatimi črkami v več jezikih, tudi v slovenščini v bohoričici. Od nekdaj obsežne zbirke se je ohranilo 115 primerkov.
Depoji niso navadna skladišča
Muzejski depoji niso zgolj prostori za predmete, ki trenutno niso razstavljeni. V njih morajo biti zagotovljene primerne temperatura, vlažnost, osvetlitev in zaščita pred škodljivci. Predmeti so popisani, strokovno obdelani in dostopni raziskovalcem.
V mokrih depojih hranijo primerke v zaščitnih tekočinah, paleontološki depo je namenjen fosilom, v mineraloškem pa so shranjeni minerali in kamnine, ki jih zaradi omejenega prostora ni mogoče vključiti v stalno razstavo.
Prvo odprtje depojev v 205-letni zgodovini muzeja je tako razkrilo le majhen del obsežne naravoslovne zakladnice. Hkrati je znova opozorilo na dolgoletno prostorsko stisko osrednjega slovenskega muzeja za naravno dediščino.
