Nekdanji predsednik Programskega sveta RTV Slovenija Peter Gregorčič je na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vložil pritožbo proti Sloveniji. Izpodbija način, na katerega mu je bil po spremembi zakona o RTV Slovenija predčasno odvzet štiriletni mandat, ter postopek pred Ustavnim sodiščem, ki se je končal šele po izteku obdobja, za katero je bil imenovan. Avtor pritožbe je ustavni pravnik Matej Avbelj.
Pritožnika zatrjujeta pet kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Osrednji očitek je, da Gregorčiču ni bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, saj je njegov mandat prenehal neposredno na podlagi zakona, brez individualne odločbe in brez presoje, ali so pri njem obstajali konkretni razlogi za predčasno razrešitev.
Pritožba je bila v Strasbourg poslana v sredo, 21. oktobra. Gregorčič in Avbelj sta ESČP zaradi širšega pomena zadeve predlagala tudi njeno prednostno obravnavo.
“Za pritožbo na ESČP sva se odločila, ker meniva, da odločitev Ustavnega sodišča v zadevi RTV Slovenija odpira resna vprašanja o delovanju pravne države,” sta navedla v sporočilu za javnost. Sporočilo za javnost – ESCP RTV.pdf
Mandat prenehal neposredno na podlagi zakona
Državni zbor je Gregorčiča za člana Programskega sveta RTV Slovenija imenoval decembra 2021, svet pa ga je februarja 2022 izvolil za predsednika. Njegov štiriletni mandat bi se moral izteči 27. januarja 2026.
Po noveli zakona o RTV Slovenija, ki je bila sprejeta julija 2022 in pozneje potrjena na referendumu, so mandati članov Programskega sveta, Nadzornega sveta in vodstva zavoda prenehali neposredno na podlagi zakona. Individualne odločbe o prenehanju Gregorčičevega mandata ni bilo.
V pritožbi poudarja, da po prejšnji ureditvi članov Programskega sveta ni bilo mogoče poljubno razrešiti. Mandat je lahko predčasno prenehal le zaradi zakonsko določenih razlogov ali odstopa. Prav tako so bili mandati časovno zamaknjeni, da ne bi bilo mogoče naenkrat zamenjati celotnega sveta.
Gregorčič trdi, da nobeno sodišče ni presojalo, ali so pri njem osebno obstajali razlogi za predčasno prenehanje funkcije. Ustavno sodišče je opravilo abstraktno presojo zakona, ni pa odločalo o utemeljenosti odvzema njegovega konkretnega mandata.
V pritožbi je med drugim navedeno, da je novela zakona določila enkratni ukrep, usmerjen proti jasno določljivi skupini takratnih nosilcev mandatov. Kot pomemben argument pritožnik izpostavlja tudi stališče vlade iz postopka pred Ustavnim sodiščem, da bi bila ohranitev obstoječih mandatov “v nasprotju s samim namenom in cilji nove ureditve”.
Pet očitanih kršitev konvencije
Pritožba se večinoma opira na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Gregorčič zatrjuje:
- da ni imel učinkovitega individualnega sodnega varstva pred predčasnim odvzemom mandata,
- da je postopek pred Ustavnim sodiščem trajal nerazumno dolgo,
- da Ustavno sodišče kljub spornim dejstvom ni izvedlo javne obravnave in strank ni obravnavalo enako,
- da ni odgovorilo na nekatera ključna pravna vprašanja in predlog za predhodno odločanje Sodišča EU,
- da ni imel učinkovitega pravnega sredstva zaradi dolgotrajnosti ustavnosodnega postopka.
Postopek pred Ustavnim sodiščem je trajal skoraj tri leta in sedem mesecev, čeprav ga je sodišče februarja 2023 samo razglasilo za absolutno prednostnega. Končna odločitev je bila sprejeta 2. julija 2026, javno pa objavljena 24. julija, približno pol leta po tem, ko bi se Gregorčiču mandat že sicer iztekel.
Pritožnik zato trdi, da sodno varstvo ni moglo imeti več praktičnega učinka. Tudi če bi Ustavno sodišče njegovi pobudi ugodilo, njegovega mandata ne bi bilo več mogoče učinkovito zaščititi.
V obrazložitvi je poudarjeno, da mora biti varstvo človekovih pravic “praktično in učinkovito”, ne zgolj “teoretično ali navidezno”. Po Gregorčičevem mnenju ustavnosodna presoja temu merilu ni zadostila, saj ni mogla obravnavati njegovega individualnega položaja, po odpravi začasnega zadržanja ni več mogla zaščititi njegovega mandata, odločitev pa je bila sprejeta prepozno.
Brez javne obravnave kljub zahtevama obeh strani
Poseben sklop očitkov se nanaša na odločitev Ustavnega sodišča, da ne izvede javne obravnave. Po navedbah v pritožbi so jo zahtevali tako pobudniki kot vlada, ki je predlagala tudi zaslišanje prič in izvedenca.
Gregorčič meni, da je bila obravnava potrebna, ker med stranema niso bila sporna le pravna vprašanja, temveč tudi dejstva. Med drugim je bilo sporno, ali je bil dejanski namen zakonske spremembe depolitizacija javnega zavoda ali odstranitev tedanjih nosilcev funkcij.
Pritožba se pri tem sklicuje na odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Marka Starmana. Ta je opozoril na “procesno neravnotežje pri obravnavanju navedb udeležencev” in zapisal, da je šlo za “očitno uporabo različnih meril pri presoji dejanskih trditev strank istega postopka”.
Po navedbah pritožnika je Ustavno sodišče pri presoji upoštevalo navedbe vlade in državnega zbora, čeprav ni preverilo njihove utemeljenosti, navedbe pobudnikov pa je presojalo po drugačnih merilih. Vladno mnenje pobudnikom prav tako ni bilo vročeno.
Pritožba izpostavlja tudi ločeno mnenje sodnice Katje Šugman Stubbs iz leta 2023, v katerem je zapisala, da je manjšina predlagala izvedbo javne obravnave, na kateri bi zaslišali priče in izvedence, vendar je “večina ostala gluha za naše argumente”.
Ustavno sodišče je julija letos z večino petih glasov proti dvema odločilo, da zakonska določba o prenehanju mandatov ni bila v neskladju z ustavo. Kot ustavno dopusten cilj je sprejelo “takojšnjo depolitizacijo” RTV Slovenija in presodilo, da je zakonodajalec smel hkrati zamenjati vse dotedanje organe.
“Depolitizacija” kot del ustavne presoje
Gregorčič in Avbelj sta do takšnega zaključka kritična. V sporočilu sta zapisala, da se je Ustavno sodišče namesto presoje pravne dopustnosti posega pustilo vključiti v politično delitev.
“Ob tej odločitvi se zdi, da se je Ustavno sodišče namesto presoje, kaj je pravno dopustno, raje pustilo instrumentalizirati za boj med ‘našimi’ in ‘vašimi’,” sta navedla.
Ob tem sta se sklicevala na Starmanovo ločeno mnenje, po katerem je imelo sodišče “v tej zadevi redko priložnost, da dolgoletni politični spor o upravljanju javne RTV premakne iz političnega konflikta v pravni diskurz”.
Kritičen je bil tudi ustavni sodnik Rok Svetlič, ki je po navedbah iz pritožbe opozoril, da ideologem “depolitizacije” ne bi smel preiti “iz politične pripovedi v ustavnopravno razlogovanje”.
Pritožnika opozarjata, da je odločitev odprla pot nadaljnjim zakonskim posegom v mandate organov javne radiotelevizije. Ministrstvo za kulturo je namreč avgusta pripravilo nov predlog zakona, ki naj bi ponovno predvideval predčasno prenehanje mandatov sedanjih članov organov upravljanja, vodenja in nadzora RTV Slovenija neposredno na podlagi zakona.
Ustavno sodišče ni odgovorilo na predlog glede prava EU
Gregorčič je maja 2023 Ustavnemu sodišču predlagal, naj vprašanja o razlagi evropskega prava predloži Sodišču EU. V pritožbi zatrjuje, da se sodišče do predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj postopka pred Sodiščem EU ni začelo.
Po njegovem mnenju razlikovanje med že obstoječimi sodbami Sodišča EU še ne pomeni odgovora na vprašanje, zakaj predhodno odločanje ni bilo potrebno. Kot sodišče zadnje stopnje bi moralo Ustavno sodišče po navedbah v pritožbi pojasniti, kateri izmed pogojev za opustitev predložitve vprašanja Sodišču EU je bil izpolnjen.
Pritožba se sklicuje tudi na sodno prakso ESČP v zadevah Baka proti Madžarski in Grzęda proti Poljski. V obeh primerih je ESČP obravnavalo predčasno prenehanje mandatov, izvedeno z zakonsko spremembo.
Ustavno sodišče je ocenilo, da navedeni sodbi za primer RTV Slovenija nista neposredno uporabljivi, ker sta se nanašali na organe, ki izvajajo državno oblast. Gregorčič želi, da ESČP odgovori, ali primerljiva jamstva pred samovoljnim odvzemom mandata veljajo tudi za funkcionarje neodvisnih javnih institucij, ki državne oblasti ne izvajajo.
Vprašanje neodvisnosti javnih medijev
Drugo vprašanje širšega pomena je, kakšno sodno varstvo mora biti zagotovljeno članom organov upravljanja, vodenja in nadzora javne radiotelevizije, kadar zakonodajalec z enim zakonom predčasno konča mandate vseh članov.
Gregorčič pri tem 6. člen konvencije povezuje z njenim 10. členom, ki varuje svobodo izražanja. Ne zatrjuje samostojne kršitve 10. člena, temveč predlaga, naj ESČP pri presoji pravice do poštenega sojenja upošteva poseben pomen institucionalne in uredniške neodvisnosti javnega medija.
Po argumentaciji pritožnika stabilnost mandatov v organih javnega medija ni le osebna pravica njihovih članov, temveč tudi eno od jamstev pred političnimi in drugimi nedopustnimi posegi.
Pritožba se sklicuje na sodbo Manole in drugi proti Moldaviji ter evropski akt o svobodi medijev. V obrazložitvi je poudarjeno, da sodba Manole zahteva strukturna jamstva neodvisnosti, “ne pa odstranitve vseh tedanjih nosilcev funkcij v njenem imenu”.
Celotna pravna argumentacija je predstavljena v 20-stranski dodatni obrazložitvi, ki je bila skupaj s pritožbo in 51 prilogami poslana ESČP. ESCP pritozba – obrazlozitev.pdf
Predlagata prednostno obravnavo
Gregorčič in Avbelj predlagata, naj ESČP pritožbo zaradi njenega širšega pomena obravnava prednostno. Poleg vprašanja varstva mandatov v neodvisnih javnih institucijah opozarjata tudi na možnost ponavljanja podobnih posegov.
“Meniva, da ima ta pritožba dobre argumente za uvrstitev v drugo kategorijo,” sta zapisala. V to kategorijo se uvrščajo zadeve, ki odpirajo pomembna vprašanja splošnega interesa in bi lahko imele širše posledice za pravne sisteme posameznih držav ali evropski sistem varstva človekovih pravic.
Pritožba vsebuje tudi zahtevo za povračilo izgubljenih sejnin od junija 2023 do januarja 2026 in za nepremoženjsko škodo zaradi odsotnosti učinkovitega sodnega varstva ter dolgotrajnosti postopka. Natančen znesek naj bi Gregorčič določil pozneje, če bo ESČP pritožbo poslalo v vsebinsko obravnavo.
ESČP je njegovo prejšnjo pritožbo iz leta 2023 razglasilo za nedopustno. Takrat domača pravna sredstva še niso bila izčrpana, očitke glede odprave začasnega zadržanja pa je ocenilo kot očitno neutemeljene. Sedanja pritožba po navedbah vlagatelja teh očitkov ne ponavlja, temveč je bila vložena po končni odločitvi Ustavnega sodišča.
“Pritožba ni politična nezaupnica Ustavnemu sodišču, temveč uporaba pravnega sredstva, ki je na voljo. Verjameva, da se pravna država gradi s spoštovanjem prava in iskanjem pravnih odgovorov tudi na vprašanja, o katerih imamo različna stališča,” sta poudarila Gregorčič in Avbelj.
Če bo ESČP pritožbi ugodilo, bi lahko sodba po njuni oceni postala pomemben del evropske sodne prakse. Če bo sodišče ugotovilo, da zatrjevanih kršitev ni bilo, bosta njegovo vsebinsko presojo sprejela.
“V vsakem primeru pa sva storila vse, kar je bilo mogoče, da se ta pomembna pravna vprašanja odprejo in da se s tem zgodba, ki je skoraj štiri leta obremenjevala slovensko javnost, tudi zaključi,” sta sklenila.
