V življenju pogosto delujemo kot da smo pod nevidnim reflektorjem – ne da bi se zavedali, svoje misli, dejanja in celo oblačila prilagajamo domnevnim pričakovanjem drugih. Sara Logar, diplomirana dietetičarka, naturopatinja in terapevtka Planeta zdravja, se v tokratni kolumni poglobi v staro, a še kako aktualno vprašanje: zakaj nas tako zelo skrbi, kaj si bodo drugi mislili? Skozi osebne uvide in strokovno razlago nas povabi k razmisleku o tem, kako pogosto svoje življenje nezavedno prilagajamo zunanji potrditvi – in kako se lahko korak za korakom vrnemo k sebi, svoji pristnosti in notranji svobodi.
Kolikokrat se ujamemo, da nekaj ne naredimo, ne oblečemo ali celo ne izrečemo, ker nekje v ozadju tiho šepeta misel: »Kaj pa bodo rekli?« Ta glas pogosto nosi obraz mame, soseda, učiteljice ali celo namišljenega občinstva, ki spremlja naše vsakdanje odločitve. A zakaj je tako? Zakaj nam mnenje drugih, še posebej tistih, ki jih morda komaj poznamo, pogosto pomeni več kot lasten notranji občutek?
V ozadju te želje po sprejetosti se skriva starodavna potreba po pripadnosti. Ljudje smo se skozi tisočletja razvijali v skupnostih, kjer je bila vključenost v »pleme« pogoj za preživetje. Biti izločen je pomenilo biti izpostavljen nevarnosti, zato smo se evolucijsko naučili prilagajati, zaznavati signale okolice in skrbno usklajevati svoje vedenje z normami skupine.
Ta mehanizem danes deluje še vedno, le da je »pleme« pogosto zamenjano s sosesko, družbenimi omrežji, delovnim okoljem ali, s sosedovo Micko. Ne gre torej za to, da smo šibki ali da nimamo hrbtenice. Gre za to, da smo globoko v sebi programirani za to, da želimo biti sprejeti, razumljeni, pohvaljeni. Težava nastane, ko ta vzorec postane tako močan, da začnemo žrtvovati sebe, svojo pristnost in svoje sanje, samo da bi ugajali drugim, ki morda svojih življenj še sami ne živijo v polnosti.
Ko življenje, ki ga živimo ni več naše
Ko preveč energije usmerjamo v to, kaj si bodo drugi mislili, začnemo živeti življenje, ki ni več resnično naše. Ne upamo si izstopati, povedati svojega mnenja, se obleči po svoje, zamenjati službe, slediti notranjemu klicu. Morda zatremo svojo ustvarjalnost, strast ali sanje, ker nas je strah, da bomo obsojani ali zasmehovani. Ironija pa je v tem, da ljudje, katerih mnenj se tako zelo bojimo, pogosto sami niso srečni, pogumni ali izpolnjeni.
Zato je ključni korak, da se vprašamo: Čigavo življenje živim? In kaj bi naredil, če me nihče ne bi gledal? Ko začnemo vračati moč vase, si dovolimo biti drugačni, morda celo nerazumljeni, a hkrati bolj živi, bolj resnični. Osvoboditev ne pride z bojem proti drugim, ampak z nežno odločitvijo, da svoje življenje vodimo od znotraj navzven, ne obratno.
Strah pred tem, kaj si bodo drugi mislili, ni nekaj, kar se pojavi čez noč, pogosto je rezultat podzavestnih programov, ki smo jih ponotranjili že v otroštvu. Morda smo bili pohvaljeni, ko smo bili »pridni« in tihi, ali pa grajani, ko smo preveč izstopali, čutili drugače, bili preveč čustveni, ustvarjalni ali »neprimerni«. Tako smo se naučili, da je varneje ugajati, prilagajati se, ostati v okvirju. A ti vzorci, ki so nekoč služili našemu preživetju, danes pogosto dušijo našo resničnost. Dobra novica je, da jih lahko začnemo ozaveščati, in s tem postopoma spreminjati.
Reprogramiranje strahu
Reprogramiranje strahu pred mnenjem drugih ni nekaj, je proces, ki zahteva zavestno prisotnost in potrpežljivost. Najprej moramo ozavestiti stare vzorce, prepoznati, kje delujemo iz potrebe po potrditvi in ne iz sebe. Pomaga, če ta prepričanja zavestno zamenjamo z novimi, podpornejšimi mislimi, skozi ponavljanje, vizualizacijo in pisanje. A ker so ti vzorci zasidrani tudi v telesu, je ključno vključiti somatske prakse: zavestno dihanje, nežno gibanje, sprostitvene tehnike.
Vsakič, ko se kljub strahu odločimo izraziti svojo resnico, postaviti mejo ali slediti sebi, utrjujemo nov notranji občutek varnosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti, sočutje do sebe je temelj vsake spremembe. Namesto da se kaznujemo, ko pademo nazaj v stare vzorce, raje praznujmo vsako drobno zmago v smeri avtentičnosti in svobode.
Vredno je vaditi majhne pogumne korake v smeri avtentičnosti, tudi če nas je strah. Kajti svoboda ne pride, ko vsi okrog nas odobravajo naše izbire, pride takrat, ko mi sami stojimo trdno za sabo, ne glede na to, ali sosedova Micka prikima ali ne.
Sara Logar, dipl. dietetičarka in naturopatinja, terapevtka Planeta zdravja
[Foto: osebni arhiv]
