Zgodovina ima nenavadno lastnost, da se ponavlja. Ne vedno na enak način, vendar dovolj podobno, da lahko v njej prepoznamo večje vzorce. Eden izmed najbolj znanih opisov tega cikla je zapisan v romanu “Those Who Remain” pisatelja G. Michaela Hopfa: “Težki časi ustvarijo močne moške, močni moški ustvarijo dobre čase, dobri časi ustvarijo šibke moške, šibki moški pa ustvarijo težke čase.”
Na prvi pogled zveni kot nekakšna novodobna filozofska mantra. V resnici pa gre za zelo preprosto, skoraj brutalno ugotovitev o človeški naravi. Cikel, ki se vrti skozi stoletja kot pokvarjena plošča. In ko pogledamo okoli sebe, postane jasno, da smo danes precej visoko v fazi tako imenovanih “dobrih časov”.
Dokazov za to ne manjka.
Pred dnevi je Slovenijo za trenutek zabavala in hkrati razgalila zgodba enega izmed evakuiranih potnikov iz Dubaja. Po ameriško-izraelskih napadih na Iran in povračilnih napadih z droni, ki so dosegli tudi Dubaj, se je okoli tisoč Slovencev znašlo v območju vojaškega spopada. Država je organizirala evakuacijo preko Omana, Katarja in Jordanije, zagotovila čarterske polete in do začetka marca domov pripeljala skoraj šeststo ljudi.
Akcija, ki bi jo v nekih drugih časih opisali kot uspešno reševanje državljanov iz potencialnega vojnega območja. A ko je eden od evakuiranih stopil pred kamere na Brniku, smo dobili drugačno zgodbo. Možak, star približno petintrideset let, je javno razlagal o svojem trpljenju. O dolgih urah čakanja. O neudobnih sedežih. In predvsem o tem, da je na več kot 30-urni poti dobil samo sendviče – ne pa tudi toplega obroka.
Samo sendviče!?! Če bi bila zgodba izmišljena, bi bila dobra satira. Ker pa je resnična, je predvsem simptom časa, v katerem živimo.
Spomnil sem se namreč na lanske vesti iz Slovenske vojske, kjer so se nekateri udeleženci temeljnega vojaškega usposabljanja pritožili nad sklecami, povišanim glasom komandirja, pomanjkanjem toaletnega papirja in nad premajhno količino prostega časa. Sklece so postale kazen, glasen ukaz poniževanje, neudobje pa kršitev pravic. (Več o tem v knjigi Direktno, poglavje: Sklece, solze in mehkužci v slovenski vojski, str. 263)
Ko združite obe zgodbi, dobite precej jasno sliko časa, v katerem živimo. Gre za generacijo udobja.
V družbi, kjer lahko hrano naročimo po telefonu in jo dobimo v petnajstih minutah, kjer so letalski poleti postali rutina, kjer je udobje skoraj ustavna pravica, začne vsako odstopanje od tega standarda delovati kot tragedija. Sendvič namesto toplega obroka postane problem. Sklece postanejo ponižanje. Glasen ukaz pa psihološko nasilje.
Toda svet zunaj cone udobja ne deluje tako. V vojni nihče ne vpraša, ali ste imeli dovolj časa za počitek. Nihče ne preverja, ali je obrok topel. In nihče ne vodi demokratične razprave o tem, ali bi bilo morda bolje počakati še pet minut, preden se premaknete iz zaklona.
Realnost je precej bolj groba.
Naši stari starši so živeli v časih, ko so bile lakota, vojna in pomanjkanje del vsakdana. Generacije, ki so preživele takšne razmere, so zgradile družbo blaginje. Zgradile so infrastrukturo, gospodarstvo in relativno varnost, v kateri danes živimo.
“Težki časi ustvarijo močne moške, močni moški ustvarijo dobre čase, dobri časi ustvarijo šibke moške, šibki moški pa ustvarijo težke čase.” (G.Michael Hopf)
Toda prav ta blaginja ima tudi stranski učinek. Ustvarja ljudi, ki nikoli niso zares izkusili pomanjkanja. Če človek nikoli ne izkusi pomanjkanja, z lahkoto začne verjeti, da je udobje moderne dobe normalno stanje sveta. Da je sendvič problem. Da so sklece krivica. Da je dvignjen glas huda travmatična izkušnja.
Zgodovina pa nas uči nekaj precej neprijetnega: takšne generacije redko dolgo ohranijo dobre čase. Rimski imperij ni padel zato, ker bi mu zmanjkalo zlata. Padel je, ker je izgubil disciplino. Ko je udobje postalo pomembnejše od odgovornosti. Ko so patriciji razpravljali o luksuzu, medtem ko so barbari že stali pred vrati.
Danes seveda še nismo tam. A drobni znaki so vsepovsod okoli nas.
Večinoma gre za majhne simptome duha časa, ki pogosto povedo več kot velike politične izjave. Ker na koncu ne gre za vprašanje ali bo nekdo dobil topel obrok ali ne. Vprašanje je precej bolj neprijetno: Ali smo kot družba še sposobni prenesti nelagodje, napor in disciplino? Ker pred vrata našega sveta prihajajo ljudje, ki so vsega tega sposobni. Saj do vrat in nivoja našega sveta šele prihajajo.
Hopfov cikel se tako vrti naprej. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi. Šibki ljudje pa, prej ali slej, ustvarijo težke čase. Ko pa pridejo ti časi, sendvič nenadoma ne bo več problem.
