Nova raziskava znanstvenikov z University College London in Univerze Cambridge nakazuje, da drobne sprednje okončine pri nekaterih največjih plenilskih dinozavrih niso bile evolucijska napaka, temveč posledica razvoja izjemno močnih glav in čeljusti.
Študija, objavljena v reviji Proceedings of the Royal Society B, je analizirala 82 vrst teropodov – dvonožnih, večinoma mesojedih dinozavrov – in ugotovila, da se je zmanjševanje sprednjih okončin pojavilo pri petih različnih skupinah, med njimi tudi pri tiranozavridih, kamor spada znameniti T. rex.
Raziskovalci so ugotovili, da so kratke roke tesneje povezane z razvojem velikih in robustnih lobanj kot pa z večjo telesno velikostjo. To pomeni, da majhne roke verjetno niso bile zgolj stranski učinek ogromnega telesa.
Glava je prevzela vlogo orožja
Po besedah vodilnega avtorja Charlieja Rogerja Schererja z UCL so se pri nekaterih plenilcih glava in čeljust razvili v glavno orodje za napad na plen, medtem ko so roke postopoma izgubljale svojo funkcijo.
»Glava je prevzela vlogo rok kot metoda napada. Gre za primer ‘uporabi ali izgubi’ – roke niso več uporabne in se sčasoma zmanjšujejo,« je pojasnil raziskovalec.
Ekipa meni, da je pomembno vlogo pri tem igral razvoj ogromnega plena, predvsem velikanskih sauropodov z dolgimi vratovi in repi. Pri tako velikih živalih bi bilo lovljenje s kremplji manj učinkovito kot ugriz in držanje z močnimi čeljustmi.
Raziskovalci poudarjajo, da študija ne dokazuje neposredne vzročne povezave, vendar podatki močno nakazujejo, da so se robustne lobanje razvile pred zmanjšanjem sprednjih okončin.
T. rex med rekorderji po moči lobanje
Za raziskavo so znanstveniki razvili novo metodo za merjenje robustnosti lobanje. Upoštevali so več dejavnikov, med drugim obliko lobanje, povezanost kosti in moč ugriza.
Najvišji rezultat je dosegel T. rex, zelo visoko pa se je uvrstil tudi tiranotitan, velikanski plenilec iz današnje Argentine, ki je živel več kot 30 milijonov let pred tiranozavrom.
Študija je pokazala tudi, da niso vsi plenilski dinozavri z drobnimi rokami dosegali ogromnih dimenzij. Primer je Majungasaurus z Madagaskarja, ki je tehtal približno petino mase T. rexa, a je imel prav tako močno grajeno glavo in zelo majhne sprednje okončine.
Raziskovalci so ob tem opazili, da so se roke pri različnih skupinah dinozavrov zmanjševale na različne načine, kar nakazuje, da je evolucija do podobnega rezultata prišla po več različnih razvojnih poteh.
