Raziskovalci z Univerze na Havajih v Manoi so v opazovanjih popolnih sončnih mrkov našli nove odgovore na vprašanje, kako se energija giblje skozi zunanjo plast Sončeve atmosfere. Prav redki trenutki, ko Luna popolnoma zakrije bleščečo Sončevo ploskev, so astronomom omogočili pogled v sicer težko dostopno sončno korono – in razkrili presenetljivo nemirno dogajanje daleč nad Sončevo površino.
Na podlagi več kot desetletja opazovanj mrkov je raziskovalna skupina, ki jo vodi Shadia Habbal z Inštituta za astronomijo, prvič jasno prepoznala turbulentne strukture v sončni koroni in pokazala, da te niso kratkotrajne. Nasprotno – po ugotovitvah ekipe lahko takšni vzorci preživijo in potujejo daleč v medplanetarni prostor.
Ugotovitve, objavljene v znanstveni reviji The Astrophysical Journal, pomagajo bolje razumeti, kako nastaja in se razvija sončni veter, tok nabitih delcev, ki iz Sonca nenehno piha skozi Osončje. Raziskovalci poudarjajo, da gre za procese, ki niso pomembni zgolj z vidika astronomije, temveč imajo tudi zelo konkretne posledice za življenje na Zemlji.
„To delo nam pomaga razumeti, kako Sonce prenaša energijo v vesolje,“ pojasnjuje Habbal. „Ti procesi vplivajo na vesoljsko vreme, ki lahko moti delovanje satelitov, komunikacijskih sistemov in celo energetskih omrežij na Zemlji. Razumevanje izvora te turbulence je zato ključno za boljše napovedovanje takšnih vplivov.“
Zakaj so sončni mrki tako dragoceni
Popolni sončni mrki astronomom za kratek čas omogočijo nekaj, kar sicer ni mogoče: neposredno in izjemno podrobno opazovanje šibke korone. Ko Luna zakrije svetel Sončev disk, postanejo vidne fine, nitaste strukture, ki jih oblikujejo magnetna polja, izhajajoča iz notranjosti Sonca. Slike visoke ločljivosti razkrivajo, da je korona precej bolj dinamična in spremenljiva, kot se zdi pri običajnih opazovanjih.
Prav znotraj teh struktur so raziskovalci zaznali jasne znake turbulence. Nekateri pojavi tvorijo vrtinčaste obroče, podobne dimnim kolobarjem, drugi pa kažejo valovanje in kotaljenje, ki spominja na gibanje oblakov v Zemljini atmosferi. Z analizo podatkov, zbranih v skoraj 12 letih opazovanj, ki zajemajo celoten Sončev cikel, so raziskovalci izsledili izvor teh pojavov.
Kot izpostavljajo, se ključni procesi začnejo pri protuberancah – velikih, zankastih strukturah, zasidranih globoko v Soncu. Te so bistveno hladnejše in gostejše od vroče plazme, ki jih obdaja, kar ustvarja močne razlike v temperaturi in gostoti. Prav tam nastajajo nestabilni pogoji, ki sprožijo turbulentno gibanje.
„Prvič smo lahko neposredno opazovali, kako se te turbulentne strukture oblikujejo v bližini Sonca, nato pa jim sledili, ko so se s sončnim vetrom širile navzven,“ poudarja Habbal. „Dejstvo, da smo iste značilnosti kasneje zaznali tudi na posnetkih iz vesolja, kaže, da ostanejo presenetljivo stabilne na ogromnih razdaljah.“
Raziskava tako ponuja pomemben vpogled v izvor in razvoj turbulence v sončni koroni – procesa, ki je že dolgo povezan s segrevanjem te zunanje plasti Sonca in s pospeševanjem sončnega vetra, a ga doslej ni bilo mogoče tako jasno opazovati v celoti.
