Vse pogosteje smo izpostavljeni stresu, hitenju in občutku, da moramo biti vedno na voljo, postajajo tesnobne motnje vse pogostejši spremljevalec vsakdana. Med njimi je ena najbolj napačno razumljenih prav gotovo agorafobija. Številni ob tem pomislijo na strah pred odprtimi prostori, a v resnici gre za veliko širši in bolj kompleksen pojav, ki lahko posamezniku močno zaznamuje življenje.
Agorafobija ni le bojazen pred trgovskimi centri, trgi ali množicami. Gre za anksiozno motnjo, pri kateri posameznik doživlja močan strah v situacijah, kjer bi bilo težko pobegniti ali pa v primeru nenadne tesnobe ne bi mogel hitro dobiti pomoči. To lahko pomeni potovanje z avtobusom, letalom, vožnjo v dvigalu ali celo sam sprehod po soseski. Pogosto se ljudje s to motnjo začnejo izogibati mestom, dogodkom in celo vsakodnevnim opravkom, ker se bojijo, da bi doživeli panični napad.
Kar je pri agorafobiji še posebej težko, je to, da se pogosto razvije kot posledica ponavljajočih se paničnih napadov. Človek si nezavedno zapomni, da se je napad zgodil na določenem kraju ali v določeni situaciji, in zato se ji začne izogibati. Tako se ustvari začaran krog izogibanja, ki lahko vodi v vse večjo izolacijo.
Kako prepoznati prve znake?
Znaki agorafobije niso vedno očitni, pogosto pa se prepletajo s simptomi drugih tesnobnih motenj. Najpogostejši so:
- intenziven strah pred množicami, vožnjo z javnim prevozom ali prostori, iz katerih bi bilo težko pobegniti,
- telesni simptomi, kot so pospešeno bitje srca, potenje, vrtoglavica in občutek dušenja,
- izogibanje vsakodnevnim opravilom, ki so prej bila povsem rutinska,
- občutek, da je posameznik ujet ali brez nadzora, ko zapusti „varno okolje“.
Če se kdo pogosto znajde v situaciji, ko zaradi strahu odpove druženje, ne gre na koncert, ne vstopi v trgovino ali preprosto raje ostane doma, je to lahko znak, da se sooča z obliko agorafobije.
Dobra novica je, da je agorafobija motnja, ki jo je mogoče obvladati in zdraviti. Ključnega pomena je, da jo priznamo in poiščemo ustrezno pomoč.
Najpogosteje se pri zdravljenju uporablja kognitivno-vedenjska terapija (KVT), ki posameznika postopno izpostavi situacijam, ki ga plašijo, in ga nauči novih načinov spoprijemanja s strahom. Gre za proces, ki je sprva neprijeten, a prinaša dolgoročne rezultate.
Poleg terapije je lahko del zdravljenja tudi medikamentozna pomoč – antidepresivi ali anksiolitiki – vedno pod nadzorom strokovnjaka. Pomembno vlogo pa ima tudi vsakodnevna samopomoč: dihalne vaje, meditacija, redna telesna aktivnost in zdrava rutina lahko bistveno ublažijo simptome.
Ni nepomembno poudariti, da je pri okrevanju dragocena tudi podpora bližnjih. Razumevanje, potrpežljivost in spodbuda prijateljev ali partnerja lahko naredijo razliko med občutkom ujetosti in korakom k svobodi.
Zakaj je danes vse pogostejša?
Strokovnjaki opozarjajo, da je agorafobija v zadnjih letih v porastu, kar ni presenetljivo. Živimo v času, ko so družbeni pritiski, stalna prisotnost na družbenih omrežjih in občutek, da moramo vedno „delovati brezhibno“, postali stalnica. Pandemija covida-19 je ta trend še okrepila – mnogi so zaradi dolgotrajne izolacije razvili odpor do množic in se težko vrnili v normalno družabno življenje.
Ob tem pa ne smemo spregledati dejstva, da se o duševnem zdravju danes govori več kot nekoč. To pomeni, da ljudje lažje prepoznajo simptome in poiščejo pomoč, posledično pa se o motnji več piše in govori.
Čeprav je agorafobija zahtevna in pogosto nevidna spremljevalka, je pomembno vedeti, da se je mogoče z njo soočiti in zaživeti polno življenje. Prvi korak je, da prisluhnemo sebi in si priznamo, da potrebujemo pomoč – vse ostalo pride z vztrajnostjo, pogumom in podporo.
Foto: Pixabay
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
