Prof. Igor Ogorevc v svoji tokratni kolumni z naslovom „Telo govori prej kot diagnoza: kako sem ignoriral svoje signale – in kako me je skoraj stalo življenja“ razkriva osebno zgodbo, ki sega daleč pred postavljeno diagnozo raka.
Z neposredno iskrenostjo opisuje, kako je njegovo telo dolga leta pošiljalo jasna opozorila, ki pa so jih tako on kot medicina spregledali. Kot pravi, bolezen ne nastane čez noč – je rezultat dolgotrajnega neravnovesja, ki ga telo potrpežljivo sporoča, dokler ga ne prisilimo, da spregovori z boleznijo.
Ko danes gledam nazaj, vidim, da moje telo ni nikoli molčalo.
V resnici mi je že od otroštva govorilo, kričalo, opozarjalo.
Toda nihče me ni naučil poslušati in razumeti njegovega jezika.
In to je največja tragedija sodobnega človeka:
telo govori, medicina utiša; telo opozarja, mi ignoriramo; telo kliče, mi poslušamo šele, ko je prepozno.
Moja pot v raka se ni začela čez noč.
Začela se je že v zgodnjih letih — v času, ko bi moral biti najbolj zdrav, ne najbolj bolan.
Moje otroštvo: angine, antibiotiki in “genialna” rešitev
Kot otrok sem neprestano dobival angine.
Antibiotiki, postelje, bolniške, izostanki, ponovitve.
In ker je bilo tega “preveč”, je medicina sprejela odločitev:
odstranimo mandlje – problem rešen.
Res je, angin ni bilo več.
Toda problem telesa ni bil nikoli v mandljih.
Problem je bil v imunskem sistemu, limfi, temperaturi, presnovi.
Odstranili so alarm, ne požara.
Po operaciji sem imel skoraj vsak dan rahlo povišano temperaturo: 37–37,5.
Starši so me vozili od zdravnika do zdravnika.
Vsakič so rekli: »Vse je v redu.«
Dokler ni nek zdravnik, ki ga še danes slišim, izrekel stavek: “Potem pa prenehajte meriti temperaturo.”
To je bila njegova »rešitev«.
To ni zdravstvo, to ni etika! To je bila filozofija: “kill the messenger” — ubij glasnika, da ti ni treba rešiti problema.
Temperatura ni bila bolezen.
Bila je sporočilo.
In mi smo ga utišali.
A telo se bori in nikoli ne odneha. Pošilja nove signale.
Ko ugasneš en alarm, se oglasi drugi.
Ko utišaš bolečino, se pojavi nov simptom. Od prehlada do raka.
Ko ignoriraš telo, te prisili, da ga poslušaš drugače.
Začelo se je počasi:
- bleda koža,
- preobčutljivost na sonce,
- alergije,
- opekline na soncu že po nekaj minutah,
- poleti prekomerno znojenje,
- pozimi ledene roke in noge,
- glivice med prsti nog
- hiperaktivnost,
- slabša koncentracija.
Na nič od tega nisem gledal kot na “bolezen”.
Niti medicina ni.
Vse je bilo “mimo grede”, “običajno”, “normalno”.
Toda nič od tega ni normalno.
To so bili prvi znaki, da se telo ne hladi pravilno, da limfa ne teče, da je histamin previsok, da so celice v stresu, da se temperatura dviguje pod površjem.
In ko telo predolgo gori od znotraj, pride do končnega opozorila.
Pogoste pljučnice.
Izguba odpornosti.
Izguba energije.
In končno: rak.
To ni bil začetek moje bolezni.
To je bil konec moje ignorance.
Diagnoza ni začetek bolezni – je konec opozoril
Diagnoza je samo nalepka, ki pove kje se je pojavila posledica in da:
»Nečesa niste slišali, niste razrešili, niste razumeli.«
Diagnoza je posledica, ne vzrok.
Diagnoza je zaključek procesa, ki se je začel desetletja prej.
Zato vedno rečem: Telo vas opozori. Vedno.
Telo ponavlja opozorila. Vedno.
Telo nikoli ne laže.
Če ga ne slišimo, ni problem v telesu.
Problem je v nas.
Zakaj nisem razumel svojega telesa?
Ker me nihče ni naučil.
Nihče nam ne pove:
- da nizka temperatura okončin pomeni blokirano limfo in napačno delovanje imunskega sistema,
- da stalna rahla vročina pomeni tihi vnetni proces,
- da znojenje ni “normalno”, ampak znak pregrevanja,
- da alergije niso napaka imunskega sistema, ampak klic na pomoč,
- da glivice niso kozmetični problem, ampak energetski kolaps celic in porušen ph celega telesa, zakisanost po domače,
- da bleda koža pomeni slabo mikrocirkulacijo,
- da kronične pljučnice pomenijo odpoved termoregulacije pljuč in opozarjajo na napačmo delovanje pankreasa, na inzulinsko rezistenco.
Tega medicina ne pove.
Ne zato, ker ne bi želela — ampak zato, ker se tega ne uči.
Svoje življenje sem posvetil raziskovanju
Ker sem moral – in ker sem hotel.
Hotel sem razumeti, zakaj sem zbolel.
Hotel sem razumeti, zakaj me sistem ni znal slišati.
Hotel sem vedeti, kaj je šlo narobe.
Hotel sem odkriti, kar bi moral vedeti že kot otrok.
In ko sem to našel, sem našel tudi svojo pot.
To je pot, ki sem jo zapisal v knjigo Fiziologija ravnovesja.
To je pot, ki jo danes učim.
To je pot, ki rešuje življenja.
Ne zaradi mene.
Ampak zato, ker telo govori – in ljudje začnejo poslušati.
Moja najljubša misel: Ni pomembno, komu govorim. Pomembno je, kdo posluša in razume sporočilo.
prof. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa. Soustanovitelj Planet zdravja.
Foto: Polona Avanzo
