Večina staršev želi otroku pomagati, ga zaščititi in mu olajšati pot. Ravno v tej želji pa pogosto naredijo napako, ki ni očitna na prvi pogled – in zato ostane dolgo neopažena. Ne gre za nekaj, kar bi naredili namenoma. Gre za majhne vsakodnevne odzive, ki se sčasoma naberejo.
Ena najpogostejših “tihih” napak je, da otroku prehitro pomagamo. Ko se zatakne pri nalogi, ko ne zna zavezati vezalk ali ko se znajde v konfliktu, starš hitro vskoči. Iz dobrega namena – da ne bi bil frustriran, da ne bi trpel, da bi šlo hitreje.
Na prvi pogled se to zdi kot skrb. A dolgoročno otrok ne dobi priložnosti, da bi poskusil, naredil napako in našel svojo rešitev. Navadi se, da nekdo drug uredi stvari namesto njega.
Zakaj to ni tako nedolžno, kot se zdi
Otrok se skozi majhne izzive uči, da zmore. Vsakič, ko nekaj reši sam – tudi če traja dlje ali ni popolno – gradi občutek samozavesti. Če mu to možnost vzamemo, mu nehote sporočamo, da sam ne zmore dovolj.
To se ne pokaže takoj. Pogosto se pokaže kasneje, ko otrok ob prvem večjem izzivu hitro obupa ali išče pomoč še preden sploh poskusi. Ne zato, ker ne bi znal, ampak ker ni navajen, da mora.
Tanka meja med pomočjo in odvzemom priložnosti
Seveda otrok potrebuje podporo. Razlika je v tem, kako pomagamo. Če mu pokažemo smer, ga spodbudimo ali smo ob njem, je to pomoč. Če pa nalogo opravimo namesto njega, smo mu vzeli priložnost za učenje.
Včasih to pomeni, da moramo zdržati malo več časa. Da počakamo, da poskusi še enkrat. Da dovolimo tudi malo frustracije, ki pa je del učenja.
Kako to spremeniti v praksi
Ni treba, da starši nehajo pomagati. Dovolj je, da malo spremenijo način. Namesto “daj, bom jaz”, lahko rečemo “poskusi še enkrat, jaz sem tukaj”. Namesto hitre rešitve damo otroku prostor.
Majhna sprememba, a velika razlika.
Otrok, ki ima možnost poskusiti, delati napake in najti rešitev, razvija nekaj, kar mu bo ostalo za dolgo – občutek, da zmore.
