V noči na petek je v Velenju, v srcu ti. rdečega revirja, spomenik Josipu Brozu Titu ostal brez glave. Ni se odlomil le kos brona, zlomil se je simbol. In kadar se ljudje lotevamo simbolov, to niso le dejanja rok, temveč predvsem odsev našega notranjega sveta.
Storilca so prijeli praktično takoj. Kot bi se moralo pokazati, kako skrbno se še vedno varujejo ti. “tekovine revolucije”. Hitrost prijetja je sama po sebi jasen neverbalni signal. Država še vedno varuje svoje svete krave in ne, ne bom špekuliral, ali je bil prav to osnovni namen simbolnega obglavljanja. Si predstavljate sporočilo, če bi država hitro in učinkovito obsodila in kaznovala npr. tatove identitete v Romuniji, graditelje greznic čez vodna zajetja ali nasilneže iz vrst ciganov?
Neverbalna komunikacija prostora sporoča svoje. Spomeniki niso le mrtvi kosi kovine, lesa ali betona. So označevalci vrednot, ki jih družba postavlja na piedestal.
Velenje tako nosi Titovo podobo kot del kolektivnega spomina, ki ga tranzicijska levica desetletja neguje s svojo religiozno vnemo. Kljub temu, da se vrednote družbe spreminjajo, spomeniki v Velenju ostajajo in govorijo svoje. Podobno kot mehki Ć sredi Ljubljane ali Kidrič, simbolna zapuščina zavrženega sistema, ki za vsako ceno želi preglasiti Cankarja in slovensko kulturo.
Tito v zgodovinskih virih nastopa kot voditelj, državnik in kot človek, katerega režim je vzpostavil sistematično nasilje: zapore, povojne poboje, Goli otok. Danes si samo še največji ignoramusi in oportunisti zatiskajo oči pred resnico, o kateri dokumentirano pišejo zgodovinarji doma in v tujini. Zato ni nič nenavadnega, da se pomemben del družbe odmika od tega simbola krvave in brutalne zgodovine enoumja, ki je vladalo na tem delu sveta najprej dobrih 50 let neposredno po II. svetovni vojni, za povrh pa vlada še posredno 30 let do danes, pod vladavino ti. ponosnih naslednikov komunizma.
Odsekana glava je dramatično, gledališko dejanje. Podobno kot je bila v času kovida uporaba glav skulptur takrat vladajočih, ko sta Ćosić in Jenull zganjala svoj ulični teater v službi rdeče ideologije. Kadarkoli ljudje posežejo po tako radikalni simboliki, to ni izraz poguma, temveč izraz nemoči. Počutijo se ujeti v primež, kjer običajni kanali tj. volitve, mediji, javna razprava, (zanje) ne delujejo več. Vedno, kadar glas ni slišan, govorijo geste. Telo namreč ne laže, vsaj ne v veliki večini primerov. Zato je uporaba simbolike še toliko močnejše sporočilo, ki ga razumejo prav vsi. Odrezati glavo pomeni, da je dovolj avtoritete, ki bdi nad nami in nas omejuje.
Slovenija že več kot tri desetletja životari v senci nerazrešene preteklosti. Nekateri to imenujemo tranzicijska levica, drugi kontinuiteta starega sistema, predvsem pa gre za nepredelane travme slovenske družbe. Primež bližnje preteklosti kontinuitete komunističnega enoumja namreč ostaja in se pod Golobovo vladavino žal še krepi. Gospodarska beda, politična korupcija, erozija pravne države in vse glasnejša cenzura so njegovi vidni znaki.
Najbolj nevaren del pri tem ni politični boj sam po sebi, temveč postopna otopelost državljanov. Ko se ljudje začnejo počutiti trajno izrinjene na rob, vloga demokracije začne bledeti. Dejanje v Velenju je tako predvsem opozorilo. Nekakšen klic, da smo kot družba obstali v času, kjer se preteklost uporablja kot orožje, namesto da bi jo uporabljali ko podlago za učenje za boljši jutri.
Obglavljen kip je seveda simptom stanja duha na simbolni ravni. Vprašanje je, ali ga bomo kot družba sploh prepoznali kot takšnega. Morda je naposled čas, da namesto branjenja starih kipov ali njihovega uničevanja končno odpremo prostor za resnično, spoštljivo in celovito razpravo o tem, katere vrednote želimo nositi v prihodnost.
Dokler bomo raje varovali bronaste glave kot žive ljudi, bomo ostali ujeti v preteklosti. Res je čas za amputacijo simbolov, ki nas dušijo. Vendar ne z žago, ampak z odkritim pogovorom. Če tega ne zmoremo, je samo vprašanje časa kje in kako bodo naslednjič glave padale drugje. Usoda Ceausesca v Romuniji je bila več kot le simbolno dejanje. Vprašanje je le, kdo se je iz tega kaj naučil.
