Triglavski ledenik je zmanjšan na posamezne ostanke ledu, ki bi lahko izginili že do konca letošnje talilne sezone. Po 80 letih sistematičnih meritev raziskovalci tako ne spremljajo več le njegovega krčenja, temveč dejansko izginjanje enega najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega visokogorja.
Razmere ob koncu avgusta so po oceni raziskovalcev Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU tako slabe, da je obstoj preostalega ledu odvisen predvsem od vremena v prihodnjih tednih.
“Po 80 letih meritev smo prišli do točke, ko ne spremljamo več samo krčenja Triglavskega ledenika, temveč njegovo dejansko izginjanje. Posnetki zadnjih tednov kažejo, da pred našimi očmi izginjajo še zadnji kosi ledu,” je za STA pojasnil Miha Pavšek z geografskega inštituta.
Usodna kombinacija skromne zime in vročega poletja
Za preostanek ledenika je bila posebej neugodna kombinacija skromne snežne odeje, njenega zgodnjega izginotja in izjemno visokih poletnih temperatur.
Na Kredarici je največja višina snežne odeje v sezoni 2025/2026 dosegla le 220 centimetrov, medtem ko je povprečje za obdobje med letoma 1991 in 2020 znašalo 374 centimetrov.
Zadnji dan s snežno odejo je bil letos že 31. maja. V primerjalnem obdobju je bilo 1. junija na Kredarici v povprečju še približno meter in pol snega. Led je bil zato neposrednemu taljenju izpostavljen precej prej in dlje kot običajno.
“Zelo verjetno bomo do konca talilne sezone ostali brez ledu na območju, ki ga že generacije poznamo kot Triglavski ledenik,” je opozoril Pavšek.
Krči se tudi Ledenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki je letos razpadel na več ločenih ledenih zaplat.
Na Kredarici vse pogosteje temperature nad lediščem
Krčenje obeh ledenih teles je del širših sprememb v Alpah, kjer se ozračje po navedbah inštituta segreva od dva- do trikrat hitreje od svetovnega povprečja. Snežna odeja se ohranja vse krajši čas, sneg spomladi izgine prej, v hladni polovici leta pa je vse več obdobij s temperaturami nad lediščem.
Na meteorološki postaji Kredarica je bila srednja letna temperatura zraka med letoma 1955 in 1999 praviloma pod lediščem. Od leta 2011 je bila nad njim že desetkrat, neprekinjeno pa je pozitivna od leta 2022.
Da visoke temperature vse pogosteje segajo tudi v višje lege, so pokazale že letošnje tropske noči na vremenskih postajah nad 1000 metri.
Od 14 hektarjev do posameznih ostankov
Leto 2026 zaznamuje 80 let od začetka sistematičnega spremljanja Triglavskega ledenika. Redne meritve so se začele leta 1946, ko je njegova površina obsegala približno 14 hektarjev.
Prve uradne meritve Ledenika pod Skuto so sledile leta 1948, neuradna opazovanja pa so opravili že dve leti prej.
Predstojnik Geografskega inštituta Antona Melika Matija Zorn je poudaril, da prav dolgoletni niz meritev omogoča razumevanje razsežnosti sprememb.
“Če bi imeli zgolj današnjo meritev, bi zaključili, da je ledu zelo malo, ker pa imamo za seboj osem desetletij sistematičnih meritev in dokumentiranja, lahko pokažemo dolgoročen potek njegovega krčenja in ga povežemo s podnebnimi spremembami,” je pojasnil.
Raziskovalni niz bo po njegovih besedah ostal pomemben tudi takrat, ko ledenika na površju ne bo več.
Led pod površjem starejši od 70 let
Raziskovalci so leta 2023 na Triglavskem ledeniku in Ledeniku pod Skuto izvrtali ledena jedra ter njihovo starost preučevali z okoljskimi sledili in izotopskimi analizami.
Rezultati, avgusta letos objavljeni kot prednatis in poslani v presojo reviji The Cryosphere, kažejo, da je led na globini več kot enega metra starejši od 70 let. Raziskovalci so ugotovili tudi, da najmanj od začetka 60. let prejšnjega stoletja ni bilo več dolgoročnega kopičenja ledu.
Še dlje v preteklost segajo sledi, ki jih je ledenik pustil na kamninski podlagi. Ob umikanju ledu so se pokazale tanke podledeniške karbonatne skorje, stare od 1000 do več kot 20.000 let. Najstarejše izvirajo iz obdobja zadnjega viška poledenitve.
Ker so te tvorbe zelo tanke in po razkritju hitro začnejo razpadati, njihova ohranjenost podpira razlago, da je bil del triglavskega pogorja večji del holocena zaščiten z ledom.
“Z umikanjem Triglavskega ledenika se ne razkriva samo gola kamninska podlaga, temveč tudi zapis njegove precej starejše zgodovine,” je pojasnil vodja oddelka za geoznanost na inštitutu Matej Lipar.
Raziskovanje se seli v ledene jame
Izginotje površinskih ledenih teles ne bo pomenilo konca raziskovanja slovenske kriosfere. Pozornost znanstvenikov se že usmerja v visokogorske kraške jame, kjer so ponekod ohranjene več metrov debele plasti stalnega ledu. V Sloveniji je znanih več kot 200 jam z ledom.
Raziskovalci proučujejo zlasti Snežno jamo na Raduhi, Veliko ledeno jamo v Paradani, Ivačičevo jamo v triglavskem pogorju ter Ledeno jamo pri planini Viševnik.
“V ledenih jamah so ohranjene več metrov debele plasti ledu, ki hranijo podatke o podnebnih in okoljskih razmerah v preteklosti. Toda tudi prostornina jamskega ledu se zmanjšuje, zato je čas za njegovo dokumentiranje, vzorčenje in analize omejen,” je opozoril raziskovalec Jure Tičar.
