Trma pri otroku sama po sebi ni problematična. Pogosto je znak razvoja samostojnosti, močne volje ali potrebe po nadzoru. Težava nastane takrat, ko trma preraste v vsakodnevne boje moči, izčrpava odnose in popolnoma blokira sodelovanje. V takih primerih ne pomaga ne popuščanje ne zaostrovanje – ampak sprememba pristopa.
Prva napaka odraslih je, da trmo razumejo kot namerno kljubovanje. V resnici otrok pogosto nima še orodij, da bi drugače izrazil frustracijo, strah ali občutek nemoči. Ko vztraja pri nečem do skrajnosti, ne sporoča „nočem te poslušati“, ampak „ne zmorem popustiti, ker me to preplavi“.
Zato neposredno lomljenje trme – z ukazi, grožnjami ali kaznimi – običajno ne deluje. Otrok v takem trenutku ne razmišlja racionalno. Bolj ko odrasli pritiskajo, bolj se otrok oklepa svojega položaja, saj ima občutek, da izgublja nadzor.
Ključno je, da odrasli ostanejo mirni in dosledni hkrati. Mir brez meja vodi v razvajenost, meje brez miru pa v stopnjevanje konflikta. Trmast otrok potrebuje jasno strukturo, a tudi občutek, da je slišan.
Kako ravnati, da trma ne postane stalni boj
Eden najučinkovitejših pristopov je omejena izbira. Namesto vprašanja „Ali boš pospravil igrače?“ otrok dobi možnost: „Boš najprej pospravil kocke ali avtomobile?“ S tem ne izgubiš meje, otrok pa dobi občutek nadzora, ki ga nujno potrebuje.
Pomembno je tudi ločevanje čustev od vedenja. Čustva so dovoljena, vedenje ne vedno. Otrok lahko jezen, razočaran ali trmast – ne sme pa udarjati, žaliti ali uničevati. Jasno sporočilo: „Razumem, da si jezen. Vem pa tudi, da tole ni sprejemljivo.“ Brez dolgih razlag in brez pridiganja.
Doslednost je ključna. Če odrasli enkrat popustijo, drugič ne, se otrok nauči, da se z dovolj vztrajnosti vedno da zmagati. Trmast otrok zelo hitro zazna neenotnost in jo izkoristi – ne zato, ker bi bil manipulativen, ampak ker išče stabilnost.
Pomaga tudi časovni odmik, ne kot kazen, ampak kot priložnost za umiritev. Ko otrok pride iz čustvenega vrhunca, je veliko bolj dostopen za pogovor. Takrat se lahko pogovarjamo o tem, kaj se je zgodilo, in kaj bi naslednjič lahko naredili drugače.
Najpomembnejše pa je zavedanje, da trma ni sovražnik. Pri številnih otrocih se prav iz trmastih malčkov razvijejo odločni, vztrajni in samozavestni odrasli – če jih odrasli ne zlomijo, ampak jih naučijo, kako svojo moč uporabljati na sprejemljiv način.
