Priznam, še pred kratkim je bila moja steklenica olja vedno tam, kjer je najbolj pri roki – tik ob štedilniku. Logično: odpreš ponev, stegneš roko, malo olja in kuhanje se lahko začne. Nisem se niti spraševala, ali je to za olje dobra lokacija. Dokler nisem začela opažati, da okus ni več tak, kot bi moral biti.
Najprej sem krivila olje. Morda sem kupila slabšo serijo, morda je bila steklenica predolgo odprta. Potem pa sem ugotovila, da je težava precej bolj preprosta – olje sem vsak dan „kuhala“ še preden je sploh prišlo v ponev.
Ob štedilniku je ves čas toplo. Ne vedno vroče, a dovolj, da se olje počasi spreminja. In to ne na način, ki bi si ga želeli. Toplota pospešuje staranje olja, razgradnjo arom in tistih drobnih snovi, ki dajejo olju značilen okus.
Pri oljčnem olju to pomeni tudi manj tiste prijetne sadnosti in več možnosti, da se pojavi rahlo postan, utrujen okus. Ne čez noč, ampak počasi, neopazno, dokler nekega dne ne ugotoviš, da solata ni več tako dobra, kot je bila včasih.
Svetloba, para in stalna nihanja – vse, česar olje ne mara
Če je olje še v prozorni steklenici in stoji na svetlem pultu, dobi dodatno „dozo“ svetlobe. In svetloba je za olje skoraj tako neprijazna kot toplota. Dodajmo še paro od kuhanja in stalna temperaturna nihanja, pa dobimo okolje, v katerem olje nima pravih možnosti, da bi dolgo ostalo sveže.
Podobno velja za omarice ob pečici ali nad pomivalnim strojem. Tudi tam se temperatura večkrat na dan dvigne, kar je za olje daleč od idealnega.
Kam sem ga torej prestavila?
Na koncu sem naredila nekaj zelo preprostega: olje sem pospravila v spodnjo omarico, stran od štedilnika in pečice. V temo, kjer je temperatura bolj stabilna. In razlika se pozna. Okus je bolj poln, svežina traja dlje, predvsem pa imam občutek, da olje porabim, preden se začne „utruditi“.
Pri nekaterih oljih, kot so laneno ali orehovo, grem še korak dlje in jih po odprtju shranim kar v hladilniku. Morda se sliši pretirano, a okus pove svoje.
Še vedno imam ob štedilniku majhno stekleničko za sprotno uporabo, večja zaloga pa počiva na varnejšem mestu. Tako imam olje še vedno pri roki, hkrati pa mu prihranim nepotrebno izpostavljanje vročini in svetlobi.
Včasih res ne gre za velike kuharske skrivnosti, ampak za drobne navade, ki se jih sploh ne zavedamo. In če ena od njih pomeni, da bo kosilo malo boljše, solata malo bolj dišeča in olje malo dlje takšno, kot mora biti, se mi zdi, da se sprememba kar splača.
