Vprašanje delovanja in upravljanja Radiotelevizije Slovenija že več let ostaja ena osrednjih tem slovenskega političnega in pravnega prostora. Spremembe zakonodaje, začasna zadržanja njenega izvajanja, notranja razhajanja ter dolgotrajni postopki pred Ustavnim sodiščem so v tem času večkrat odprli razpravo o vlogi javnega medija, njegovi neodvisnosti in razmerju med politiko ter pravosodjem. Ena izmed osrednjih ustavnosodnih zadev, povezanih z zakonom o RTV Slovenija, je odprta že več kot tri leta in jo spremljajo številni procesni zapleti, zamenjave sodnikov poročevalcev ter ločena mnenja.
„Ena od bistvenih nalog prava je varovati svojo neodvisnost pred politiko.“ S tem stavkom je sodnik Ustavnega sodišča Klemen Jaklič sklenil svoje pritrdilno ločeno mnenje, ki spremlja sklep o izločitvi sodnika Mateja Accetta iz odločanja v zadevah, povezanih z zakonodajo o Radioteleviziji Slovenija.
Ustavno sodišče je 22. januarja 2026 odločilo, da se sodnik Accetto izloči iz odločanja v zadevah U-I-479/22 in U-I-228/23. Sklep je bil sprejet ob deljenem glasovanju, tri proti tri, odločilni glas pa je dal predsedujoči sodnik Jaklič, ki je svojo odločitev dodatno utemeljil v pritrdilnem ločenem mnenju.
Srečanje z evropsko komisarko in vprašanje videza nepristranskosti
V ločenem mnenju Jaklič kot ključni razlog za izločitev navaja kršitev videza nepristranskosti. Po njegovih besedah je do kršitve prišlo zaradi srečanja takratnega predsednika Ustavnega sodišča Accetta z evropsko komisarko Vero Jourovo v času, ko je sodišče odločalo o „nenadnem ‘odzadržanju’ učinkovanja spornega novega Zakona o RTV, ki ga je Ustavno sodišče nedolgo pred tem zadržalo“.
Jaklič poudarja, da je komisarka ob obisku Slovenije „izrecno pojasnjevala, da je k nam prišla tudi zaradi problematike javnih medijev“, pri čemer je izražala pričakovanja glede prihodnjega razvoja javne RTV in njenega upravljanja. Po njegovem mnenju bi moral predsednik sodišča v takšnih okoliščinah „neodvisnost Ustavnega sodišča zavarovati in v takšnih okoliščinah visoki obisk političarke na Ustavnem sodišču odkloniti“.
Ker do tega ni prišlo, je po Jakličevem prepričanju prišlo ne le do kršitve videza osebne nepristranskosti sodnika, temveč tudi do kršitve nepristranskosti odločanja sodišča kot institucije.
Odločilni glas pri »odzadžanju« zakona
V ločenem mnenju je posebej izpostavljena tudi okoliščina, da je Ustavno sodišče odločitev o „odzadržanju“ zakona sprejelo s pičlo večino enega glasu. „Kot pa vidimo danes, sodnik Accetto v tej zadevi sploh ne bi smel odločati,“ navaja Jaklič in dodaja, da je prav Accetto prispeval „tisti odločilni en glas, ki je vzpostavil prevlado v prid ‘odzadžanja’ in omogočil uveljavitev prej zadržanega spornega Zakona“.
Ob tem v opombi pojasnjuje, da se je razmerje glasov spremenilo v 4 : 3 v prid „odzadžanja“, pri čemer je večina glasovala na dan, ko sta bila dva od treh sodnikov manjšine odsotna.
Nadaljnje procesne nenavadnosti
Jaklič v ločenem mnenju opozarja, da se po sprejeti odločitvi nenavadnosti niso končale. Medtem ko je sporni zakon neovirano učinkoval, je sodnik Accetto sredi obravnave prevzel tudi vlogo sodnika poročevalca. Javnosti je nato pojasnjeval, da zadeve ne privede več na seje, ker naj sodišče ne bi moglo doseči večine za vsebinsko odločitev o ustavnosti zakona.
Takšno pojasnilo Jaklič zavrača kot nesprejemljivo. Po njegovih besedah bi morali sodniki v zadevi, ki je „za demokratični proces enakih možnosti tako zelo pomembna“, nadaljevati razpravo, dokler ne bi prišli do rešitve. Opozarja, da so bili v postopku že oblikovani in celo izglasovani osnutki odločitev, ki so bili kasneje tik pred zdajci revidirani.
Opozorilo pred političnimi pritiski
V nadaljevanju ločenega mnenja Jaklič opozarja na širši kontekst delovanja politike in javnih medijev. „Politika je namreč tista, ki ima po naravi stvari vselej interes segati po javnih medijih kot vzvodu oblasti in si ga prikrajati v lastno korist,“ navaja in dodaja, da „nevtralnost javnih medijev samo njej ne diši“.
Po njegovem mnenju ni mogoče izključiti, da bi prav takšne politične silnice skušale RTV Slovenijo vse do volitev izmikati neodvisni in nepristranski presoji Ustavnega sodišča. Prav zato poudarja, da se mora sodnik v času odločanja o tako občutljivi zadevi „vzdržati sestankov z visoko politiko, ki ima z javnimi mediji razne namene“.
Jaklič zaključuje, da glede na okoliščine srečanja in izražene namene politike „objektivno tudi ni mogoče izključiti videza, ki je nastal v javnosti“, da so do procesnih nenavadnosti prišlo zaradi pritiskov ali pričakovanj visoke politike, ter dodaja, da je bila odločitev o izločitvi sodnika Accetta v takšnih okoliščinah pravilna.
Povezava z razpravami v javnosti
Na dogajanje se je javno odzval tudi pobudnik ustavne presoje Peter Gregorčič. V zapisu je navedel, da je bila zadeva ponovno uvrščena na sejo 22. januarja 2026, vendar sodišče do takrat še ni odločilo o njegovem predlogu za izločitev sodnika Accetta, ki ga je vložil oktobra 2025. Opozoril je tudi, da je sodišče soglasno odločilo o zamenjavi sodnika poročevalca, pri čemer je po Accettu poročevalstvo prevzela sodnica Katja Šugman Stubbs.
Gregorčič je ob tem izpostavil vprašanje, ali je pri soglasnem glasovanju o zamenjavi poročevalca sodeloval tudi sodnik Accetto, čeprav je bil v istem postopku še predmet odločanja o izločitvi. Po njegovih navedbah gre že za četrto zamenjavo sodnika poročevalca v tej zadevi.
Sklep o izločitvi sodnika Accetta pomeni procesno odločitev v eni izmed najdlje trajajočih ustavnosodnih zadev, povezanih z delovanjem in upravljanjem RTV Slovenija, ki je pred Ustavnim sodiščem odprta že več kot tri leta.
