Energetska kriza, povezana z vojno na Bližnjem vzhodu, že spreminja odločitve držav v Aziji. Namesto pospeševanja zelenega prehoda se številne vračajo k premogu – hitri, a umazani rešitvi za ohranjanje oskrbe z elektriko.
Motnje pri dobavi nafte in utekočinjenega zemeljskega plina so regijo močno prizadele. Več kot 80 odstotkov energentov, ki potujejo skozi Hormuško ožino, konča prav v Aziji, zaradi česar je izpostavljenost še posebej velika.
Pomanjkanje plina, rast cen in povratek k premogu
Udar je dodatno okrepil izpad dobav iz Katarja, kjer so izvozne zmogljivosti zaradi napadov padle za 17 odstotkov. Nekatere dolgoročne pogodbe so pod vprašajem, kar povečuje negotovost na trgu.
Azijske države, ki večinoma nimajo večjih zalog plina, se zato obračajo k alternativam, ki so takoj na voljo. Premog je ena redkih.
V Južni Koreji so že odpravili omejitve proizvodnje iz premoga. Tajska razmišlja o ponovnem zagonu zaprtih termoelektrarn. Indija dodatno krepi njegovo uporabo, tudi kot nadomestilo za plin pri osnovnih potrebah, kot je kuhanje.
Na Filipinih oblasti napovedujejo širšo kombinacijo – več premoga, domačega plina in obnovljivih virov.
Kratkoročna rešitev, dolgoročne posledice
Povečano povpraševanje je dvignilo cene premoga in odprlo razprave o dodatnih davkih v državah izvoznicah, kot je Indonezija. Hkrati pa ima premik jasno ceno.
Premog ostaja eden največjih virov toplogrednih plinov in pomemben onesnaževalec zraka. Analitiki opozarjajo, da bo povečana raba „povzročila znatne stroške za okolje in javno zdravje“.
Po poročanju AFP je trenutna kriza razkrila tudi ranljivost modela, ki temelji na uvozu energentov. Utekočinjeni zemeljski plin, ki se pogosto predstavlja kot prehodno gorivo, se v takšnih razmerah izkaže kot manj zanesljiv.
Obnovljivi viri energije so po drugi strani dolgoročno cenejši in stabilnejši, vendar zahtevajo večje začetne naložbe – kar je v številnih državah doslej zaviralo njihov hitrejši razvoj.
Energetska varnost pred podnebjem
Države se tako znajdejo pred neposredno dilemo: zagotoviti stabilno oskrbo ali slediti podnebnim ciljem.
V praksi trenutno prevladuje prvo. Elektrika mora teči, tudi če to pomeni več premoga.
Kriza tako ne spreminja le cen in dobav, ampak tudi tempo energetskega prehoda – vsaj začasno v smer, ki je bližje kratkoročnemu preživetju kot dolgoročnim ciljem.
