Znanstveniki s Kitajske akademije znanosti so z analizo vzorcev, ki jih je z oddaljene strani Lune prinesla misija Chang’e-6, postavili pod vprašaj eno najbolj uveljavljenih teorij o zgodnji zgodovini Osončja – hipotezo o poznem težkem bombardiranju. Nova študija, objavljena v reviji Science Advances, kaže, da se intenzivnost meteoritskih trkov na Luni ni nenadoma povečala pred približno 3,9 milijarde let, temveč se je po nastanku Lune postopno in enakomerno zmanjševala.
Udarni kraterji so eden ključnih zapisov zgodovine Lune. Njihova gostota na površju že desetletja služi kot orodje za določanje starosti posameznih območij. Na tej podlagi so raziskovalci razvili kronološki model, ki povezuje število kraterjev z absolutno starostjo površja. Vendar je imel ta model pomembno omejitev: umerjen je bil izključno na vzorcih, zbranih z bližnje strani Lune.
Prav to vrzel je zapolnila misija Chang’e-6. Sonda je pristala v kotlini Apollo znotraj bazena South Pole–Aitken, največje in najstarejše znane udarne strukture na Luni, ter na Zemljo vrnila vzorce z oddaljene strani. Ti materiali so znanstvenikom omogočili prvo neposredno preverjanje, ali se je tok meteoritov na obeh poloblah res razlikoval, kot so domnevale nekatere prejšnje študije.
Analiza kaže, da starost in gostota kraterjev na oddaljeni strani povsem ustrezata obstoječemu kronološkemu modelu, razvitemu na podlagi vzorcev z bližnje strani. To pomeni, da ni dokazov o bistveno drugačnem udarnem toku med obema poloblama in da je mogoče uporabljati enoten, globalni časovni okvir za celotno Lunino površje.
Še pomembnejši pa so rezultati, povezani z najzgodnejšim obdobjem lunarne zgodovine. Med vrnjenimi vzorci so raziskovalci identificirali kamnine, stare več kot 4,2 milijarde let, ki so nastale ob samem nastanku bazena South Pole–Aitken. Te starosti se ne ujemajo z idejo kratkega, intenzivnega bombardiranja v poznem obdobju, temveč podpirajo scenarij postopnega upadanja števila trkov po koncu planetarne akrecije.
S tem nova študija postavlja pod vprašaj hipotezo, da je notranje Osončje – vključno z Luno – doživelo nenaden val katastrofalnih trkov pred 3,9 milijarde let. Namesto tega podatki kažejo na bolj umirjen, čeprav še vedno zelo aktiven zgodnji razvoj, brez izrazitega “kozmičnega šoka”, kot ga predvideva teorija poznega težkega bombardiranja.
Posodobljena kronologija luninih kraterjev ima širši pomen tudi zunaj lunarne znanosti. Ker Luna služi kot referenčno telo za razumevanje zgodovine trkov v notranjem Osončju, novi rezultati vplivajo tudi na razlago zgodnjega razvoja Zemlje, Marsa in drugih kamnitih planetov.
Raziskovalci poudarjajo, da podatki misije Chang’e-6 predstavljajo pomemben korak k bolj natančnemu datiranju še neraziskanih območij Lune ter k celovitejšemu razumevanju procesov, ki so oblikovali Osončje v njegovih prvih milijardah let.
