Jesenska košnja trate ne sme biti tekmovanje v tem, kako nizko lahko spustimo rezila. Če travo pred zimo porežemo skoraj do tal, ji zmanjšamo zeleno površino, ki jo potrebuje za ustvarjanje zalog, hkrati pa bolj izpostavimo tla, korenine in prazna mesta. Toda tudi povsem nepokošena, poležana trava ni dobra rešitev. Ključ je v nekoliko višji in postopni zadnji košnji.
Datum zadnje košnje ni vsako leto enak. Odvisen je od vremena, nadmorske višine, lege vrta in vrste trave. V topli jeseni trata raste dlje, po zgodnji ohladitvi pa se lahko rast skoraj ustavi že oktobra.
V milem jesenskem vremenu trato še naprej kosimo po potrebi, vendar z nekoliko višje nastavljenimi rezili kot poleti.
Ne čakajte na “pravi datum”
Zadnja košnja je pravzaprav zadnja košnja pred daljšim obdobjem, ko trava ne raste več. Če po njej sledijo topli in vlažni dnevi, bo morda potrebna še ena.
Zanesljivejši znak od koledarja je hitrost rasti. Če se višina trate v enem ali dveh tednih skoraj ne spremeni, se sezona košnje približuje koncu. Če trava še vedno opazno raste, jo lahko pokosimo, vendar le v suhem in dovolj blagem vremenu.
Košnje ne načrtujemo tik pred napovedanim močnim mrazom. Sveže porezane bilke potrebujejo nekaj časa, da si opomorejo, zato je bolje izbrati suh dan v obdobju stabilnega vremena.
Rezila dvignite nekoliko višje
Pri običajni domači trati je jeseni primerna višina približno od štiri do šest centimetrov, odvisno od vrste trave in lege. Trata v senci naj ostane še nekoliko višja, saj ima manj svetlobe in se počasneje obnavlja.
Pomembno je tudi pravilo ene tretjine: pri eni košnji ne odstranimo več kot približno tretjino višine bilk. Če je trava po več tednih zanemarjanja zelo visoka, je ne skrajšamo na končno višino v enem prehodu. Najprej kosimo višje, čez nekaj dni pa po potrebi še enkrat.
Prenizka košnja lahko oslabi trato in ustvari redkejše predele, kjer se pozneje lažje razširijo mah in pleveli. Na Portal24.si smo na podobno težavo opozorili že v prispevku Poleti vsi delajo isto napako pri negi trate, ko vročina posledice prenizke košnje pokaže še hitreje.
Tudi jeseni ni cilj popolnoma kratka, “golfovska” trata. Zdrava trava mora po košnji še vedno imeti dovolj zelene površine.
Predolga trava prav tako ni idealna
Iz strahu pred prenizko košnjo trave ne pustimo povsem brez nadzora. Zelo dolge bilke lahko zaradi dežja, slane ali snega poležejo ter ustvarijo gosto in dlje časa mokro plast.
V takšnem okolju se zrak slabše pretaka, trava se počasneje suši, poveča pa se možnost pojava glivičnih bolezni in propadanja posameznih delov.
Cilj je zato srednja pot: trata naj bo dovolj visoka, da ohrani odpornost, vendar ne tako dolga, da se polega in duši sama sebe.
Mokre ali pomrznjene trate ne kosite
Jeseni je težje najti dan, ko sta trava in zemlja dovolj suhi. Kljub temu s košnjo ne hitimo takoj po dežju.
Mokra trava se pod rezili upogiba, zato je rez neenakomeren. Odrezani deli se sprimejo v večje kepe, ki ostanejo na površini, kolesa kosilnice pa lahko na razmočeni zemlji naredijo kolesnice in zbijejo tla.
Prav tako ne kosimo pomrznjene trate. Bilke so ob slani bolj krhke, hoja in vožnja s kosilnico pa lahko pustita poškodovane rjave sledi. Počakamo, da se slana povsem stopi, trava osuši, tla pa niso več mehka in razmočena.
Kaj narediti z odpadlim listjem?
Manjšo količino suhega listja lahko kosilnica z nastavkom za drobljenje seseklja na drobne koščke. Ti padejo med travne bilke in se hitreje razgradijo.
Debele plasti listja pa ne pustimo na trati. Listi zaprejo svetlobo, zadržujejo vlago in lahko travo pod seboj zadušijo. Pred košnjo jih pograbimo oziroma odstranimo večji del, preostanek pa lahko drobno zmeljemo.
V prispevku Kaj narediti z odpadlim listjem smo pojasnili, katero listje lahko uporabimo kot zastirko ali dodamo kompostu ter kdaj ga je zaradi bolezni bolje odstraniti.
Če pokošeno travo zbiramo, je na kompost ne stresemo v debeli mokri plasti. Primešamo ji suho listje, droben karton ali drug suh material, ki bo omogočil boljši pretok zraka.
Rezilo naj bo ostro tudi pri zadnji košnji
Topo rezilo bilk ne odreže čisto, temveč jih trga. Po košnji imajo razcefrani vrhovi pogosto sivkast ali rjav videz, poškodovane bilke pa se počasneje obnavljajo.
Pred zadnjimi košnjami preverimo stanje rezila in ga po potrebi nabrusimo. Če ne znamo varno odstraniti ali namestiti rezila, delo prepustimo servisu.
Po koncu sezone očistimo spodnji del kosilnice, odstranimo sprijeto travo in preverimo navodila proizvajalca za zimsko shranjevanje. Pri bencinski kosilnici upoštevamo navodila glede goriva in olja, pri baterijski pa priporočila za shranjevanje baterije.
Zadnja košnja naj torej ne bo najnižja košnja leta. Travo kosimo, dokler raste, rezila pa jeseni nekoliko dvignemo. Če je trata suha, rez čist in na površini ni debele plasti listja, bo v zimo vstopila v precej boljšem stanju.
