Če bi morali izbrati rastlino, ki je hkrati kulinarična zvezda in zdravilna stalnica, bi bil to brez dvoma česen. Brez njega si težko predstavljamo kuhinjo – od preprostih omak do bogatih juh in mesnih jedi. A da ga imamo pri roki čez vse leto, se je treba pravočasno lotiti sajenja. Mnogi ga sicer sadijo spomladi, toda tisti najbolj okusni, čvrsti in veliki stroki pridejo prav iz jesenskega sajenja. To sem se naučila iz izkušenj in zdaj vsako leto ob koncu sezone ponovim isti obred.
Sajenje česna v jeseni ima več prednosti. Tla so še vedno topla, zato stroki hitro poženejo korenine, hkrati pa pridejo v obdobje zimskega mirovanja. Tako rastlina dobi naraven cikel – korenine se utrdijo, nadzemni del pa počaka do pomladi. Ko se spomladi zemlja ogreje, česen hitro požene in ves čas raste prednostno v primerjavi s spomladanskimi zasaditvami. Rezultat so večje, bolj aromatične glavice, ki jih lahko pobiramo že zgodaj poleti.
Ko se lotim sajenja, najprej izberem pravo lego. Česen obožuje sončna mesta in dobro odcedna tla. Če je zemlja pretežka, jo izboljšam s kompostom in malo peska, saj česen ne mara zastajanja vode. Potem pripravim gredico tako, da zemljo dobro prerahljam in odstranim plevel. Včasih dodam še plast domačega komposta – česen namreč ni zahteven, a vseeno rad uživa v plodnih tleh.
Najlepši del
Najlepši del je priprava strokov. Glavice razdelim na posamezne stroke, pri tem pa pazim, da ostanejo nepoškodovani in čvrsti. Uporabim samo zunanje, večje stroke, ker iz njih nastanejo močnejše rastline. Manjše shranim za kuhanje. Stroki gredo v zemljo s konico navzgor, približno 5–6 cm globoko in 10–15 cm narazen. Če je zemlja suha, gredico na koncu zalijem, sicer pa jo pustim pri miru – naravna jesenska vlaga je običajno dovolj.
Ko pride zima, česen miruje. Včasih se pojavijo že drobni zeleni poganjki, ki pa brez težav prenesejo mraz. Jaz gredico pogosto prekrijem s plastjo listja ali slame, da zaščitim zemljo pred erozijo in plevelom. Spomladi zastirko odgrnem in pustim, da česen dobi sonce. Takrat ga po potrebi tudi malo pognojim, navadno s kompostom, saj pretiravanje z gnojili ni potrebno.
Najlepši trenutek pride zgodaj poleti, ko listi začnejo rumeneti in se povesiti. To je znak, da so glavice dozorele. Takrat jih previdno izkopljem, posušim na zraku in shranim na suhem, zračnem mestu. Priznam, občutek je poseben – vsako leto znova me navduši, da iz nekaj preprostih strokov dobim zalogo domačega česna, ki diši in ima povsem drugačen okus od kupljenega.
Jesensko sajenje česna je torej mala skrivnost za bogato poletno bero. Malo truda jeseni se povrne z veliko hvaležnosti v kuhinji – in vsakič, ko odprem shrambo, sem vesela, da sem se ga lotila pravočasno.
Foto: Pixabay/Couleur
