Ob skupnem kosilu na Madžarskem lahko turist ob nazdravljanju opazi nenavadno podrobnost: nekateri gostje s kozarci vina ali žganja brez zadržkov trčijo, pri pivu pa kozarec le dvignejo. Navada naj bi izvirala iz dogodkov po madžarski revoluciji leta 1849, vendar zgodovinarji opozarjajo, da je najbolj znana razlaga verjetno predvsem legenda.
Madžarska je država z izrazito kulturo hrane, vina in gostoljubja. Obiskovalcu lahko ponudijo golaž, paprikaš, pörkölt, domačo klobaso, sladico in na koncu še pálinko, tudi kadar je sam menil, da je kosilo že zdavnaj končano.
Med najbolj znanimi madžarskimi navadami pa ostaja vprašanje, ali se sme trčiti s kozarci piva. Odgovor ni preprost: danes to ni prepoved, navada pa se razlikuje med generacijami, družinami in posamezniki.
Legenda sega v leto 1849
Zgodba je povezana z madžarsko revolucijo in bojem za neodvisnost v letih 1848 in 1849. Po porazu upora so avstrijske oblasti 6. oktobra 1849 v Aradu usmrtile 13 poveljnikov madžarske vojske. Istega dne so v Pešti usmrtili tudi prvega predsednika madžarske vlade Lajosa Batthyányja.
Spomin na aradske mučence je še danes pomemben del madžarske zgodovine. Njihove usmrtitve se vsako leto spominjajo tudi madžarske ustanove v tujini, med njimi madžarsko veleposlaništvo v Ljubljani.
Po razširjenem izročilu naj bi avstrijski častniki zmago in usmrtitve proslavili tako, da so nazdravljali s pivom in glasno trkali s kozarci. Madžari naj bi se zato zaobljubili, da 150 let ne bodo trčili s kozarci piva.
Domnevna zaobljuba bi se iztekla leta 1999. Kljub temu se je navada ohranila in nekateri Madžari še vedno raje ne trkajo s pivom.
Zgodovinarji za slavje nimajo dokazov
Priljubljene zgodbe ni mogoče obravnavati kot nesporno zgodovinsko dejstvo. Zanesljivih zapisov, da bi avstrijski častniki usmrtitve res praznovali s trkanjem pivskih kozarcev, ni.
Madžarski zgodovinar Róbert Hermann je pojasnjeval, da se je navada morda razvila nekoliko pozneje, kot izraz žalosti, nemoči in odpora proti habsburški oblasti. Ena od možnih razlag jo povezuje z odkritjem spomenika avstrijskemu poveljniku Heinrichu Hentziju v Budimu leta 1853.
Tudi določilo o 150 letih je verjetno poznejši dodatek. Kot je v pregledu zgodbe zapisal Daily News Hungary, zgodovinski viri ne potrjujejo slavja ob usmrtitvah, tradicija pa se je kljub temu močno zasidrala v kolektivnem spominu.
Navada je torej resnična, čeprav njena najbolj znana razlaga najverjetneje ni.
Kaj naj stori turist s kozarcem piva?
Najvarnejše pravilo je preprosto: opazujte gostitelja. Če drugi kozarce le dvignejo, storite enako. Če brez pomisleka trčijo tudi s pivom, zaradi tega danes praviloma ne bo nihče užaljen.
Mlajše generacije pogosto menijo, da se je 150-letno obdobje končalo in da razlogov za nadaljevanje navade ni več. Drugi je ne upoštevajo kot zgodovinsko zaobljubo, temveč kot izraz spoštovanja do žrtev.
Če niste prepričani, kozarec piva preprosto dvignite, poglejte sogovornike in nazdravite brez trkanja. Tako ne boste kršili niti starega izročila niti sodobnega bontona.
Pri vinu, penini ali pálinki takšnega zadržka praviloma ni. Izročilo se nanaša posebej na pivo, ne na nazdravljanje na splošno.
“Egészségedre” pomeni “na zdravje”
Ob nazdravljanju Madžari običajno rečejo “Egészségedre!”, kar pomeni “na tvoje zdravje”. Uradni madžarski turistični vodnik Visit Hungary pojasnjuje, da domačine praviloma razveseli že poskus tujca, da izgovori to zahtevno besedo.
Pri nazdravljanju je običajno vzpostaviti očesni stik in počakati, da gostitelj oziroma oseba, ki je predlagala zdravico, konča. Na bolj sproščenem srečanju pravila niso stroga, vendar ni najbolje izpiti kozarca, še preden so ga dvignili tudi drugi.
Pred jedjo lahko slišite še izraz “Jó étvágyat!”, ki pomeni “dober tek”. Preprost odgovor je “Köszönöm” oziroma “hvala”.
Pálinka je več kot le močno sadno žganje
Ob obisku zasebnega doma lahko gostitelj ponudi pálinko, tradicionalno sadno žganje. Pripravljajo jo iz sliv, marelic, hrušk, češenj in drugega sadja, posamezne regionalne različice pa imajo zaščiteno geografsko poreklo.
Turistični vodnik Budimpešte jo opisuje kot zelo močno sadno žganje, zato je pri pokušini priporočljiva zmernost. Gostu ni treba izpiti več kozarcev samo zato, da bi dokazal spoštovanje.
Vljudno je sprejeti pokušino, če jo želite, vendar je mogoče ponudbo tudi prijazno zavrniti. Gostoljubje ne pomeni, da mora gost jesti ali piti preko svojih meja.
Madžarski golaž ni nujno to, kar pričakujemo
Presenečenja se ne končajo pri pijači. Jed, ki jo Slovenci pogosto poznamo kot gost golaž, je na Madžarskem praviloma gulyásleves – golaževa juha. Gostejša mesna jed, podobnejša naši predstavi golaža, se običajno imenuje pörkölt.
Madžarska kuhinja prav tako ni vedno izjemno pekoča. Paprika je lahko sladka, dimljena ali pekoča, njen namen pa ni le dodajanje ostrine. Uradni turistični vodnik Budimpešte madžarsko kulinariko predstavlja kot kombinacijo krepkih juh, mesnih jedi, paprike, peciva in bogatih sladic.
Obroki so pogosto nasitni, porcije pa velike. Če gostitelj ponudi še eno porcijo, zavrnitev sama po sebi ni žaljiva. Zahvala in pohvala jedi pomenita več kot siljenje z dodatnim krožnikom.
Madžarske navade pri mizi niso seznam strogih prepovedi, temveč preplet zgodovine, družinskega izročila in gostoljubja. Najbolj znano pravilo ostaja povezano s pivom: ko niste prepričani, kozarec dvignite, recite “Egészségedre” in počakajte, ali bodo drugi tudi trčili.
Za nekoliko mirnejšo plat države, zunaj najbolj obiskanih delov Budimpešte, lahko preverite tudi naš izbor krajev v prispevku Pozabite na gnečo: tukaj si možgani res oddahnejo.
