Otrok te pogleda v oči in reče, da ni on. Čeprav veš, da je. V tistem trenutku se hitro pojavi vprašanje: zakaj laže? In še bolj neprijetno – ali smo kot starši pri tem kaj zgrešili?
Otroško laganje je za večino staršev občutljiva tema. A v resnici je precej bolj pogosta in tudi bolj “normalna”, kot si mislimo. Ne pomeni nujno, da je z otrokom ali vzgojo nekaj narobe.
Laganje ni vedno to, kar mislimo
Ko otrok laže, to pogosto ni zavestna odločitev, da bi zavajal. Velikokrat gre za odziv na situacijo, v kateri se znajde.
Otrok, ki laže, pogosto ne poskuša prikriti resnice – poskuša se izogniti posledici.
To je pomembna razlika. Ne gre za moralni problem, ampak za način, kako se spopada z občutki, kot so strah, sram ali pritisk.
Strah pred reakcijo
Eden najpogostejših razlogov je strah. Če otrok ve, da bo sledila kazen, razočaranje ali jeza, bo poskusil situacijo ublažiti. Laganje postane način, kako se zaščititi.
To ne pomeni, da starši delajo nekaj narobe. Pomeni pa, da otrok še ne zna drugače.
Če ima občutek, da je resnica “nevarna”, jo bo začel skrivati.
Želja, da bi bil “dober”
Otroci si želijo ugajati. Želijo biti pohvaljeni, sprejeti in “dovolj dobri”. Ko naredijo napako, se lahko pojavi občutek, da so razočarali.
Laganje v tem primeru ni upor, ampak poskus, da ohranijo sliko o sebi.
Otrok ne laže zato, da bi zavajal – ampak zato, da bi ostal “v redu” v očeh odraslih.
Kje ima vzgoja svojo vlogo
Način, kako se starši odzovejo, ima velik vpliv. Če je poudarek predvsem na kazni in napaki, otrok hitro razvije strategijo skrivanja.
Če pa ima občutek, da lahko pove resnico – tudi ko naredi napako – se potreba po laganju zmanjša.
Otrok se ne uči samo, kaj je prav in narobe. Uči se tudi, kaj je varno povedati.
Kaj dejansko pomaga
Največ naredi način, kako se odzovemo v tistem trenutku. Če otrok laže, ni nujno, da ga takoj “ujamemo” ali pritisnemo.
Včasih pomaga že to, da damo prostor. Da pokažemo, da nas bolj kot napaka zanima resnica.
Ko otrok začuti, da resnica ne pomeni avtomatske kazni, se začne odpirati.
Manj strahu, več iskrenosti
Laganje ni znak, da otrok postaja “problematičen”. Pogosto je znak, da ne ve, kako drugače ravnati.
Ko se zmanjša strah in poveča občutek varnosti, se spremeni tudi vedenje. Ne čez noč, ampak postopoma.
Otrok, ki se počuti dovolj varno, ne potrebuje laži, da bi se zaščitil.
