Skoraj vsak je že doživel isto: testo je popolno, lakota je huda, potem pa se prva palačinka prilepi na ponev kot lepilo. Namesto lepe zlate palačinke dobimo raztrgano packarijo. Kriv ni recept – kriv je način pečenja.
Največkrat je težava v temperaturi ponve. Če je ponev premrzla, se testo ne “zapeče” dovolj hitro in se sprime s površino. Če je prevroča, se sladkor v testu začne prehitro žgati in palačinka se spet prime. Prava temperatura je tista, ko kapljica vode na ponvi zacvrči in takoj izhlapi, ne pa da mirno leži na površini.
Druga pogosta napaka je, da varčujemo z maščobo. Tudi najboljša neoprijemljiva ponev potrebuje vsaj tanek film olja ali masla. Brez tega se testo dobesedno prilepi na površino. Še posebej pri drugi, tretji in četrti palačinki, ko mislimo, da je maščobe še dovolj, v resnici pa je ponev že skoraj suha.
Potem je tu še klasična težava: obrabljena ponev. Če je prevleka opraskana ali že “zmatirana”, je boj izgubljen še preden vlijemo testo. Tudi pri kovinskih ali litoželeznih ponvah velja isto – če niso pravilno zaščitene z maščobo, se bodo palačinke prijemale, pa naj bo recept še tako dober.
Presenetljivo veliko naredi tudi samo testo. Če je zelo redko, se razleze v tanek sloj, ki se hitro izsuši in sprime s površino. Če ima veliko sladkorja ali beljakovin, se še hitreje prime, ker se začne žgati, še preden se palačinka dovolj speče.
In še ena napaka, ki jo dela skoraj vsak: obračamo prehitro. Če robovi še ne odstopajo sami od sebe in na površini ni mehurčkov, palačinka še ni pripravljena. Takrat jo poskušamo dvigniti, se raztrga in ostane prilepljena na ponev.
Če povzamemo zelo preprosto: ponev mora biti prav segreta, maščobe ne sme zmanjkati, ponev mora biti v dobrem stanju, palačinki pa je treba dati nekaj sekund več miru. Ko so ti pogoji izpolnjeni, se palačinke praviloma same ločijo od ponve — brez trganja, brez živcev in brez drgnjenja ponve po kuhinji.
